sreda, 15. junij 2011

Kaj boli, koliko in kako dolgo?

Že od začetka sem vedela, da ne bom preveč dobra blogerka, ker:

a) Se mi ne da.

b) Imam v resnici na momente čisto premalo časa.

c) Bloga ne jemljem kot obveznost do “svojih” bralcev in nikoli se nisem naučila “rožic sadit in meda cedit” v privatnem življenju, da bi ugajala. Verjetno zato, ker je neprestano sajenje rož in precejanje medu služba in vem, da nima nobene zveze z resničnim življenjem.

d) Najraje pišem, kadar sem jezna ali žalostna in tudi če se odločim, da bo blog “kreativen” slej ko prej postane osebno izpoveden, družbeno kritičen in vsesplošno pljuvajoč.

 

Sem naletela na Desino kolumno v Oni. Smejmo se, pravi. Obožujem jo in vse je res kar je napisala, samo nasmeh je bolj grenak. Še vedno trdim, da je humor tisto, kar nam pomaga preživeti, a moj je vedno bolj črn, obešenjaški, vedno bolj ciničen in trpek. Ni prav, nič več ni prav in pri čemerkoli manj kot pri življenju bi že zdavnaj obupala in rekla, da naj gre pač v marjetice vse skupaj. Največja ironija je, da od nekdaj nič ni prav, le da tega nisem vedela in groza me je, česa vsega še ne vem.

 

Bolečina je del življenja, krutost to ne bi smela biti. Neumnost je del življenja, brezbrižnost ne bi smela biti. Čas je relativen, dejstva to ne bi smela biti.

 

Zakaj, od kod in kam, gre človek sam?

Se žarkoplavutarice tudi kdaj vprašajo, kam gredo?

241704_10150210180561827_107731331826_6991767_2994240_o

2 komentarja:

Saša/Lunaspi pravi ...

d) Baje je dobro, če na vsake toliko časa sprostiš ventile, ker potem cevi ne zarjavijo in ne pride do sesutja sistema. ;)
Desa je pa itak zakon. Pri Pasteh življenja sem se skoraj polulala od smeha ;)))

oh,henry! pravi ...

oh, i love you!