torek, 28. december 2010

Skrajni čas je za voščilo.

Najbolje, da opravimo s tem. Tako ga lahko že do silvestrovega večera v miru pozabite, jaz pa se znebim občutka, da sem nekaj pozabila.

 

Dve skupini ljudi sta mi ostali v mislih letos, tisti, ki so mi prav zares prirasli k srcu ali pa so bili tam že priraščeni in tisti, ki mi pač niso prirasli nikamor. Precej dobro se mi zdi, da se boste znali sami razvrstiti v ti dve kategoriji.

Prvim torej privoščim debel krompir.

IMG_7123 (Small) Tale krompir pooseblja večino tistega, kar vam želim. Imejte srečo, ne bodite nikoli lačni in ljubite.

 

 

Tistim drugim pa v naslednjem letu želim, da vas od bumerangov, ki ste jih zalučali letos, čim manj zadane v glavo...

četrtek, 23. december 2010

Božič, a le globoko v srcu.

Že par let težko pišem za božič. In že par let razmišljam podobno v tem času. Komaj čakam da bo konec. Konec zvončkljanja, konec nakupovanja, konec laganja v večini voščil. Predvsem, da bo konec službenih tik pred zdajci naročil, ker letos pa res, RES nas je presenetilo novo leto, saj ti pa to res znaš/zmoreš/sčaraš.

Božič je bil vedno samo dan, ko je končno familija imela čas, tisti vsaj en večer. Ni bil Jezusov rojstni dan, ampak pregrešno dobra hrana in topla družba. Stare zgodbe in smeh. Advent je bil čas kreativnosti in ustvarjanja in ni bil časovnica do božiča.

 

Nekaj let že ne prižigam adventnih svečk. Zame so izgubile pomen s tistim adventom, ko sem namesto prve adventne, prižgala prvo svečko tebi v spomin.

Kako težko je verjeti v stvari, ki ne dajejo utehe. Koliko lažje bi bilo zamišljati si te na oblaku ali v nebesih ali kaj pa vem v kateri pravljici. No morda še težje, saj vem, da te v nebesa ne bi spustili, vsaj Knjiga zahteva kup vstopnin, na katere ti ne bi nikoli pristal. Tudi ta z oblakom je za lase privlečena, oblak je vendar le gosta megla, ti pa si bil mogočen človek in na drobnih delcih vodika in drobtinicah smeti pač ne bi mogel sedeti. Brez veze je vem, ker nikamor ne greš in zame boš tu, dokler bom dihala jaz. Še vedno te imam tako zelo rada.

Spet bom sedela, vesela, da nas je vsaj pet. V očeh bo, spet, tisti znani ščemet, ki se pretaka med solznim kanalom in grlom, tisti trenutek ko oči pordečijo, se malce navlažijo, a vseeno z vso muko uspeš preprečiti solzi, da se utrga s spodnje veke. Ves čas bom slišala tvoj glas, ki bo že nevem katerič pripovedoval zgodbo o domačiji, o rožnkrancu od stare mame, tisto, ko je na mizi čakala večerja, ona pa je vztrajala na molitvi pred jedjo in kroglic ni hotelo biti konca. Vsako novo ki jo je zagrabila si upal da je zadnja, pa je vsakič znova začela Oooo Marija milosti polna… Zdelo se ti je da je šla okoli vsaj trikrat. Včasih sem stara samo nekaj let in ti mi v delavnici, med žvižganjem, potrpežljivo razlagaš za vsako orodje kaj je in za kaj se uporablja. Prekleto! Čisto premalokrat v življenju sem ti rekla hvala. Kaj pa če te pokličem in ti to še enkrat povem? Tvoja številka je še vedno na sim kartici. Za vsak slučaj, kaj pa če so vsa mambo đambo jajca resnična. Umrem, pridem tja kjer si ti in nimam številke, da bi te poklicala. Vidiš, vse je za nekaj dobro.

Žarek sonca na blazini,
kamni v potoku
in dežne kaplje - srebrni cekini.

Topla dlan in kotiček nasmeha,
ptičica drobna, ki peti ne neha.

Koruzni žganci zlati,
ljuba postava pred vrati,
kozarec vina - Terana,
jutranja rosa - mana.

Otroška ročica v tvoji veliki,
slikanje, petje, komarjevi piki.
Vse male stvari, pisan mozaik.
Vse to si ti, to je tvoj lik.
Te male stvari in drobne rime,
ki kakor nežne balerine,
vežejo trenutke
v lepe spomine.

Vesna za dedka, 1999

Saj nisem žalostna veš, solz se sicer ne trudim zadržati na veki, a nisem žalostna. Prej sva se videla vedno redkeje, zdaj si cel čas tu nekje naokrog.

 

*Christmas Lights*

 

Za praznike si želim sebično obdržati božič zase, takšen kot je v resnici. S siničkami ki se gugajo na brezovih hranilnicah, z ogromno snega, s toploto gorečih drv. Poskusite imeti svojega, brez vpliva komrcialnega vzdušja, kakšen naj bi bil. Naj bo miren, naj vam bo toplo, bodite siti in pomislite tudi na tiste, ki imajo takšnega samo v srcu na ven jih pa zebe.