sreda, 27. januar 2010

Tabule rajse

Ker niso čisto nepopisane niso več "rasa", niso pa tudi še pisane in imajo z leseno  palčko narejene rajse.

 

Bel kupček se počasi spreminja v pisan kupček. Zime imam počasi že zdavnaj dovolj, tudi za to, ker ne morem nič fotografirati. Ko pridem domov je namreč še vedno ravno toliko svetlo, da še brez težav najdem stikalo, ki prižiga luč. In tako vse čaka na vikende, ki pa so kratki. Trenutno je najhuje to, da ne morem slikati čudovitega darilca, ki sem ga dobila od Češnjevega drevesca (ki daje prav poseben giveaway po 14. februarju), kar tako, za lepši dan, teden, za lepši januar.

 

Dva termoforčka bosta grela valentinčka, ki bosta ponudila najvišjo ceno na

dobrodelnih licitacijah na mojpes.net-u.

(klik na sliko vam odpre povezavo do licitacijske teme za sličico, v novem oknu)

Yêu je vietnamska beseda za ljubezen. Mi je bila všeč. Ker je kratka.

 

Sonja je na licitacije dala en krasen srčkasto ptičkast obesek iz fima in zraven bo priložila eno tistih njenih majcenih nad prikupnih beležnic za vsesortarije. Barvno usklajeno seveda.

 

 

Jaz mislim, da tole nujno rabite. Vse troje. In potem imate darilo za moža, prijateljico in taščo. Smem predlagati, da tašči podarite Sonjin obesek…

četrtek, 21. januar 2010

Objemaš drevo…

…in pozabiš na hosto okoli njega.

 

Razsvetljenje kako se stvari berejo, je precej kislo. Opravičujem se tistim, ki sem jim nevede skočila na rep, ko sem izpostavila Horjul kot edino non kill zavetišče, ki obstaja in dela v dobrobit živali. Pa ne ker bi jaz kakorkoli spremenila mnenje, samo videla sem kako se bere za take, ki nikoli ne razmišljajo kaj dosti več naprej od zadnje pike v stavku, ki so ga prebrali. To bom nehala početi, ker res premalo ljudi uporablja glave še za kaj drugega kot za klobuke in kak takšen prav lahko pride tudi mimo race, saj je res javna. Koliko jih je non kill pravzaprav ni pomembno, ker bo tudi moj zapis ostal le kot pljunek proti vetru (ki sem ga deloma že kasirala v obraz) .

 

Polona je lepo osvetlila zadevo (če zadevo z "damo" v krznu čisto ignoriram), ki je jaz nisem niti opazila, najbrž za to, ker sem rada previdna in kar podpišem rada preberem, zagovarjam tisto kar se mi zdi prav in ne maram ekstremizma, ki meji na oslarije. Na FB-ju, kjer lahko vsak sega po svojih zvezdah nemoteno, kjer imajo brezsmiselne skupine po več tisoč podpornikov in je tako prijazna socialna mreža kot  tudi pokazatelj brezmejne človeške neumnosti, se je pojavila skupina v stilu “če zberemo nevemkoliko članov bodo v zavetiščih prenehali pobijati živali”. Skupino sem opazila, ker se je nekaj mojih prijateljev pridno včlanilo vanjo. Jaz je nisem niti odprla, ker že iz naslova vem da je brezsmiselna in ne rešuje nobene problematike in niti jaz ne bi šla tako daleč da bi zavetiškim evtanazijam rekla pobijanje. Meni se je zdela skupina podobna tisti, da se Murka izseli na Luno ali nekaj takšnega bolnega. Izkazalo se je, da je skupina dosegla cca. 35.000 članov. V istem času se je formirala tudi skupina “odstop direktorice VURS-a Vide Čadonič Špelič". Skupina ima okrog 370 članov. Upam, da je komu jasno kam merim s tem. Na eni strani je 35.000 ljudi, ki sedijo na riti, perejo roke in pometajo pred tujimi pragovi, na drugi strani pa 370 ljudi, ki jim je jasno kateri stol je potrebno prekucniti, da se bodo stvari vsaj deloma začele reševati tako kot je treba. Na koklja vame kihne, če ima teh 35.000 ljudi kastrirane samce in sterilizirane samice doma, če nihče od njih nima psa na pretežki ketni, če nobenemu od njih bližnja cesta ne dela “naravne “ selekcije med domačimi mačkami. Ali res vseh 35.000 prijavi zlorabo ali kršenje zakona ko se le ta dogaja pred njihovimi očmi?  Japajade. Kako kul bi v resnici bilo, če bi bila to tista kritična masa, ki se jo že tako dolgo čaka? Pa ni, ker je od vseh 35.000ih samo kakih 400 v življenju že kaj naredilo za živali, ostalim pa se samo ubogi kužki in mucke tako grozno smilijo (pa še to samo dokler so luštkani mladički). Skupino sem si šla pogledat in ustanovitelj je ali otrok ali je nepismen. Na zid je napisal dva komentarja od tega je eno novoletna čestitka napisana napol v slengu. Nekaj ljudi tam je vsekakor na mestu in so podali nekaj povsem konstruktivnih predlogov vendar na žalost večino včlanjenih to sploh ne zanima v resnici.

 

V glavnem zadeva je brez dna, hosta je neskončna. Evtanazije so bile in bodo, nekatere za to, ker življenje prinaša stroške, nekatere za to, ker se življenja prevesijo v trpljenje. So bile in bodo dokler bo 35.000 ljudi javno in vsem na očeh imelo občutek, da je resnični in edini problem evtanazija v zavetiščih in tega ne bodo ločili od pobijanja kar takole doma, pri vsaki peti hiši, predvsem pa če se jim bo zdelo, da sistem deluje oz. ne deluje in ne morejo vplivati nanj.

 

Še enkrat, vse na tem svetu je odvisno od vsakega in vseh nas na tem svetu. Odločiti se moramo le ali bomo pomagali graditi ali bomo pomagali rušiti.

 

 PikijevognezdeceSmall

 

 

Zdaj pa še januarska novoletna zaobljuba, vsaj za tole obdobje anyway, da bom nehala z napornimi prostimi spisi, ker mi jemljejo preveč časa in mi zaradi njihove vsebine pohaja volja, pa ne samo do ustvarjanja, tudi do življenja samega. Obljubim si, da bom na rokoforčke prišila rožice, jih vse poslikala in pokazala novo podobo pakiranja. Pokazala vam bom goro nepobarvanih ploščic, samo za to, ker kupček zgleda fascinantno. Pohitela bom z barvanjem najmanj dveh valentinovih, za valentinove licitacije za Horjul na mojpes.net-u in dveh za Haiti, čeprav Craft Hope trenutno ne jemlje doniranih predmetov zaradi reorganizacije, zbrali so namreč blizu 10.000$ (za projektom pa stoji le nekaj ameriških "home stay" mam). Dokončala bom tudi vse logotipe. In mogoče kakšnega tudi pokazala.

 

V resnici imam pa samo malo težke veke, slabo vest, ker mi oblikovanje nikakor ne gre zadnje dni in spet čisto prazen tošl. Kot češnja na vrhu se v avtu ne da več zamenjati žarnice zadaj in okno na sovoznikovi strani se dokončno ne odpira več. Pa še prekleti štoflc za bencinski tank je vsakič zmrznjen in se ga ne da odpreti, ko0 se pripeljeva na črpalko.

 

Ah ja, sem pa danes sama stala na glavi pri jogi. Drugega mi pač ni preostalo, če me je Urška spustila. Očitno na glavi znam stati in to lepo, vsaj nekaj, da vem za drugič, če se bom postavljala na glavo, ko se mi bo zdelo da mi kaj ne gre…

torek, 19. januar 2010

Raca ima novo srajčko

Raca aka kobila, je bila dolgo bosa in bi taka tudi ostala, če bi vixi ne našla Artisteer programčka. Pustimo, da me jezi, da sem se metala po zobeh, kljub temu da je program idiotproof, da je zaradi tega spet stalo nekaj drugih zadev, ki so pred mano v vodstvu že kar nekaj krogov. Dajmo pustiti stati tudi to, da sem raco hotela kul, tako res uber kul, minimalistično, tako da diha, da je zračna, nobel in lepa… Sprijazniti se bom morala s tem, da nisem kul, ampak nametana, razmetana, rahlo kiči, preobložena, malce otročja in da se vedno v moji bližini znajde roza barva, pa čeprav se trudim, da se ne bi. Enkrat te dni se bom sprijaznila s tem, en dan, ko bom imela malo časa. Takrat bom tudi od sebe dala kak bonbonček (beri termoforček) za to ker bi se že zdavnaj spodobilo, ker je cifra na counterju visoka, da me je danes skoraj kap, ko sem se trudila widgete prenašati z ene race na drugo. Takrat me boste tudi naučili kje in kako uporabljam spletne žrebalnike, a ne, da me boste? Torej to pride na vrsto takoj ko pobarvam dva ogromna kupa deviško belih termoforčkov, med katerimi sta tudi dva angela za Craft Hope (glej Craft hope povezavo v stolpcu na levi), takoj ko končam logo za novonastalo društvo za živalce, logo za novonastal frizerajček, narišem Cvetko (za Cvetke zvestobe v trgovini SuperČombe.si), končam rokoforčke, ki so nastali in ostali brez pripadajočega okrasja, končam vseh deset predstavitvenih letakcev za rore in ko naredim najmanj deset skic za novo kolekcijo Čombeta in Cvete od MH. Takoj za tem… Ker ko to končam, gotovo ne bom imela nobenega dela več.

Kar zmešalo se mi bo, ampak glavno, da ima raca novo oblek’co, ki se za moj okus čisto prepočasi nalaga…

petek, 01. januar 2010

Zaradi preobilice mehurčkov…

… nisem najbolj trezna.Tokrat enkrat v letu. Tokrat enkrat ko sama spijem steklenico in še čez. Ko ne bi smela pisati in me bo jutri bolela glava na bloggerju in na FB. Ko nostalgija v obliki dveh Sašinih mesiđev na telefonu in oba pravita “ Srecnols”, hoče ubiti vse kar še za silo živi v meni.

 

Toliko slabega v 2009. Dovolj, da tečejo solze Res?! Ko bi vsaj vedela kaj bom napisala. Ko bi tista steklenica srebrne ne kričala v hladilniku, da je samo zame in, da enkrat na leto pa lahko. Do konca. Ko bi vsaj lahko zbrala vsaj spomine v glavi v celoto. Saša veš kaj mi hodi po glavi? Tisti črni salonarji iz Baške. Tebi se je zdelo seksi, da gleda ven črta med mezincem in prstancem na nogi meni pa ne. To mi hodi po glavi. In bovla. In milijon brezskrbnih grehov.

 

Še bolj boli, ko iščeš svojo zgodovino in se ne spomniš gesla za svojih 9 let življenja. In potem ga uganeš in še vedno je tam zgodovina. In najdeš

2.1. 2002 – It’s so over. End of the story.

6.1.2003 – Brand new year. I tell him that I love him too.

4.1.2004 -  Thank you. Always. I love you all, all you sweet bitter pretty neurotic moody shiny humble dark flyin' flippin' another diferent lovely shimering.

 

In tako naprej. Zaveš se, da je mimo osem let in ti ne veš kje so. Vse tole je nevrotična Vixi, ki se trudi po vseh svojih močeh, medtem ko njeni Vesni uhaja podtlak pod obe očesi, medtem ko se prepira celo telo. In mehurčki, rezervirani za samo en dan v letu, v možgane.

 

Srebrna še vedno čepi v hladilniku in do juti se bodo solze posušile. Sanjarjenja in spomini bodo ostali v glavi in vreli na dan takrat, ko prsti ne bodo tako blizu tipkovnice. Takrat ko bo razum vsem želel dom. Vsem želel bolje.

 

Le ploščic bo za vse dovolj. Slej ko prej.

 

 

Privoščite si svoj dan mehurčkov, svoj dan solz. Pa kadarkoli. in zakaj ne ravno danes?