torek, 28. december 2010

Skrajni čas je za voščilo.

Najbolje, da opravimo s tem. Tako ga lahko že do silvestrovega večera v miru pozabite, jaz pa se znebim občutka, da sem nekaj pozabila.

 

Dve skupini ljudi sta mi ostali v mislih letos, tisti, ki so mi prav zares prirasli k srcu ali pa so bili tam že priraščeni in tisti, ki mi pač niso prirasli nikamor. Precej dobro se mi zdi, da se boste znali sami razvrstiti v ti dve kategoriji.

Prvim torej privoščim debel krompir.

IMG_7123 (Small) Tale krompir pooseblja večino tistega, kar vam želim. Imejte srečo, ne bodite nikoli lačni in ljubite.

 

 

Tistim drugim pa v naslednjem letu želim, da vas od bumerangov, ki ste jih zalučali letos, čim manj zadane v glavo...

četrtek, 23. december 2010

Božič, a le globoko v srcu.

Že par let težko pišem za božič. In že par let razmišljam podobno v tem času. Komaj čakam da bo konec. Konec zvončkljanja, konec nakupovanja, konec laganja v večini voščil. Predvsem, da bo konec službenih tik pred zdajci naročil, ker letos pa res, RES nas je presenetilo novo leto, saj ti pa to res znaš/zmoreš/sčaraš.

Božič je bil vedno samo dan, ko je končno familija imela čas, tisti vsaj en večer. Ni bil Jezusov rojstni dan, ampak pregrešno dobra hrana in topla družba. Stare zgodbe in smeh. Advent je bil čas kreativnosti in ustvarjanja in ni bil časovnica do božiča.

 

Nekaj let že ne prižigam adventnih svečk. Zame so izgubile pomen s tistim adventom, ko sem namesto prve adventne, prižgala prvo svečko tebi v spomin.

Kako težko je verjeti v stvari, ki ne dajejo utehe. Koliko lažje bi bilo zamišljati si te na oblaku ali v nebesih ali kaj pa vem v kateri pravljici. No morda še težje, saj vem, da te v nebesa ne bi spustili, vsaj Knjiga zahteva kup vstopnin, na katere ti ne bi nikoli pristal. Tudi ta z oblakom je za lase privlečena, oblak je vendar le gosta megla, ti pa si bil mogočen človek in na drobnih delcih vodika in drobtinicah smeti pač ne bi mogel sedeti. Brez veze je vem, ker nikamor ne greš in zame boš tu, dokler bom dihala jaz. Še vedno te imam tako zelo rada.

Spet bom sedela, vesela, da nas je vsaj pet. V očeh bo, spet, tisti znani ščemet, ki se pretaka med solznim kanalom in grlom, tisti trenutek ko oči pordečijo, se malce navlažijo, a vseeno z vso muko uspeš preprečiti solzi, da se utrga s spodnje veke. Ves čas bom slišala tvoj glas, ki bo že nevem katerič pripovedoval zgodbo o domačiji, o rožnkrancu od stare mame, tisto, ko je na mizi čakala večerja, ona pa je vztrajala na molitvi pred jedjo in kroglic ni hotelo biti konca. Vsako novo ki jo je zagrabila si upal da je zadnja, pa je vsakič znova začela Oooo Marija milosti polna… Zdelo se ti je da je šla okoli vsaj trikrat. Včasih sem stara samo nekaj let in ti mi v delavnici, med žvižganjem, potrpežljivo razlagaš za vsako orodje kaj je in za kaj se uporablja. Prekleto! Čisto premalokrat v življenju sem ti rekla hvala. Kaj pa če te pokličem in ti to še enkrat povem? Tvoja številka je še vedno na sim kartici. Za vsak slučaj, kaj pa če so vsa mambo đambo jajca resnična. Umrem, pridem tja kjer si ti in nimam številke, da bi te poklicala. Vidiš, vse je za nekaj dobro.

Žarek sonca na blazini,
kamni v potoku
in dežne kaplje - srebrni cekini.

Topla dlan in kotiček nasmeha,
ptičica drobna, ki peti ne neha.

Koruzni žganci zlati,
ljuba postava pred vrati,
kozarec vina - Terana,
jutranja rosa - mana.

Otroška ročica v tvoji veliki,
slikanje, petje, komarjevi piki.
Vse male stvari, pisan mozaik.
Vse to si ti, to je tvoj lik.
Te male stvari in drobne rime,
ki kakor nežne balerine,
vežejo trenutke
v lepe spomine.

Vesna za dedka, 1999

Saj nisem žalostna veš, solz se sicer ne trudim zadržati na veki, a nisem žalostna. Prej sva se videla vedno redkeje, zdaj si cel čas tu nekje naokrog.

 

*Christmas Lights*

 

Za praznike si želim sebično obdržati božič zase, takšen kot je v resnici. S siničkami ki se gugajo na brezovih hranilnicah, z ogromno snega, s toploto gorečih drv. Poskusite imeti svojega, brez vpliva komrcialnega vzdušja, kakšen naj bi bil. Naj bo miren, naj vam bo toplo, bodite siti in pomislite tudi na tiste, ki imajo takšnega samo v srcu na ven jih pa zebe.

petek, 19. november 2010

Vixi na FB podarja termoforček, ampak…

…ima eno res skromno in nesebično željo v zameno za to. Želim si, da bi horjulčki dosegli čim več ljudi in ob tem posledično našli čim več domov. Pri tem mi lahko pomagate, vsi, ki vam ni vseeno in imate odprt “račun” na Facebook-u. Vem da nagrada ni vredna vreče zlata, ni svetlikajoča in z njo ne boste mogli odplačati obroka kredita, je pa zelo od srca. Nisem navdušena nad rekrutiranjem fanov za komercialne strani, ker to enačim s spamom in ocenjujem, da precej več kot polovica “lajkov” ni preveč iskrenih in jih zadeva sploh ne zanima. Samo ugibam lahko koliko od teh ima zadevo na svojem zidu ugasnjeno in so samo balast v levem stolpcu. Nočem, da ljudje spremljajo vixi zaradi nagrad, vixi se morda ne zna prodati za velik denar, se pa ceni za več kot to.

Rekrutiranje fanov za ZH je pa nekaj drugega in sploh me ne zanima, če koga ne zanima, tako kot nikogar ne zanima, če mene res vsi ustvarjalci na FBju zanimajo. Samo da fotografije varovancev dosežejo čim več ljudi. Če posvojiteljev ni, potem se začne izgubljati smisel.

 

Torej, če si želiš v žreb za termoforček in predvsem, če ti je mar za kosmate rite, skoči na FB stran od vixi pogledat, kaj hočem od tebe.

 

 

 

Stran ZH nima milijon objav na dan, da bi ti težile na zidu. Sproti objavljamo vse novo sprejete z namenom, da jih morda pa le kdo prepozna in najdejo pot nazaj domov. Občasno se horjulčki javijo iz novega doma, kdaj pa kdaj imamo kakšno dobro, včasih kakšno slabo novico, včasih kakšno prošnjo ali zahvalo. Vsake toliko se predstavi kateri od kužkov ali ena od številnih muc. Nič groznega ni “lajkati” zavetišče Horjul.

 

Res je, ni jim hudega gor. Vse imajo kot bi bile lastniške, samo svojega doma ne. Nič pa fer ni, da ravno zaradi tega ostajajo tam. Posvojitev je najvišja oblika pomoči za zavetišče, ne glede na to, kako prav pride tudi vsa druga podpora. Lahko se trudiš do zadnje kapljice moči in jim s prijazno pomočjo donatorjev nudiš vse, dokler inšpektor ne pride z odločbo kjer je navedena številka živali, ki so odveč. Lahko se ti zdrobi srce, a nekje globoko, globoko, globoko v sebi… veš, da ima odločba prav in da večno in v neomejenih količinah ne morejo ostati tam. Smisel jih je rešiti s cest in iz nevzdržnih razmer, jih oskrbeti in jim najti nov dom.

 

kosmatarit_srce1Small

Aneks: Za rekrutiranje sem se odločila samoiniciativno, tako kot se odločam za še nekaj oblik pomoči v okviru tega kar delam in znam, da ne bo kdo pomisli, da imam kaj od tega, razen upanja, da dejansko to pomaga kateremu od mačkov ali psov na hribu.

Za pomoč ljudem, si boste morali sami najti kontakte, če bi pa radi pomagali živalim, vas pa vabim k sodelovanju na božičnih licitacijah na mojpes.net-u

ponedeljek, 25. oktober 2010

Huda zima bo.

Vixi je še vedno živa. Tudi dela marsikaj a je nedokončano ali nerealizirano ali mi ni všeč ali pa ste že vse videli. Od hišnih termoforčkov je nekaj malega pri Lenki+Škrat-u v Celju

 

in nekaj malega pri Andreji v Sežani

Ljubljančani in tisti iz Škofje loke pa pojdite v Iko kupit kaj drugega lepega, jaz sem namreč popolnoma neresna in še vedno nisem naredila nove zaloge za v Ikini trgovinici. Pa tudi za ostale ne, če smo že ravno pri tem.

 

Poskusite se izognit Daxi, ki vse preveč stvari izbrska naokrog po svetu, jih preriše, jim reče reprodukcije, jih podpiše s svojim imenom in jih prodaja. To se mi res ne zdi preveč kul.

 

Poskusite se izognit tudi zaupanju v ljudi, ker se vse prevečkrat slabo konča in poskusite misliti s svojo glavo, ker to preprečuje jemanje prevelike količine analgetikov zaradi rednih glavobolov. Pri razmišljanju, bodite iskreni do sebe. Če ste morda pokvarjeni do fundamenta, si priznajte vsaj to in ne zahtevajte, da vas drugi vidijo drugače. S tem menda ni nič narobe, svet tak je, le odgovornost za to prevzemite.

 

Jaz bom poskusila od začetka, prav od začetka, od tam, kjer se je zame vse začelo in je temelj zdrav. Res, res, čisto zares ne maram tega, da nekdo ruši nekaj, kar je meni sveto. Držala se bom precej visokih standardov, svojih lastnih.

 

Huda zima bo očitno, kajti toliko polen kot se je letos zmetalo pod noge, pa že dolgo ne. Zaščitite sivko na vrtu, da vam ne bo zmrznila.

četrtek, 09. september 2010

September je.

 

Od vseh mesecev, ki jih ne maram je verjetno september na prvem mestu. Še najlažje prenesem oktober, od teh ki jih ne maram. Sploh v resnici maram samo štiri mesece v letu in starejša ko sem, bolj sitna postajam ostalih osem mesecev. V bistvu devet, zadnja leta, ker avgust že dolgo ni več to kar je bil. In jaz tudi ne.

 

Na živce mi grejo verižna pisma, hladni dnevi, sušenje las, rušenje rutine in babje čenče. A sem omenila babje čenče?

ZH_s-k_zmote_large

 

Z mojega “rada imam” spiska se usuvajo alineje kot jesensko listje z dreves. Pristajajo na trohnečem kompostniku “sovražim”, ki pa z leti ne ostaja enak, saj veste, zaradi mikro organizmov in procesa gnitja, ampak kup raste in zamoril bo vse zeleno in živo.

 

Na živce mi gre neodgovornost. Brezbrižnost. Klientelizem. Egoizem. Ekstremizem. Heroizem. Idiotizem.

(klik na prvo ali drugo stran letaka odpre pdf, primeren za branje, printanje ali tisk)

letak A5_oznacevanjeletak A5_s_k 

 

Nisem navdušena nad lažmi in kar se le da malo lažem drugim. Včasih se zlažem sama sebi, npr. da je vse za nekaj dobro, da bo vse še v redu, da je jutri nov dan, da je življenje lepo… Te krasne laži sem pobrala od drugih, pa iz knjig in pregovorov. Nimam pojma za kaj je dobro, nič ne bo v redu samo od sebe, VSAK kurčev dan je NOV dan in življenje ni lepo. So lepi trenutki, a močno dvomim, da jih je v povprečnem življenju res več kot za 168 ur (en teden), pa še to samo če seštejem vse dobre multiple orgazme in ves pokonzumiran luštrek v srednji šoli.

Dovolila si bom popolno togoto, ko novi risarski marker (naročen z vso pripadajočo opremo, rezervno konico in rezervno tinto ter 50 posebnimi listi za markerje) ne bo izpolnil pričakovanj. Vem, da ne bo izpolnil pričakovanj, za vse tisto kar ne znam namreč naročim dobro opremo. Ploščice še vedno delam z rezilom za pico, na kuhinjski deski, z leseno špilo za klobase (eno leto staro) in jih barvam s 15 let starimi Pelikanovimi vodenkami. Ponavadi z malo odcvetelimi čopiči. Svinčnike, radirko in šilček imam pa vrhunske… Tudi grafično tablico bom slej ko prej imela doma in to ne čisto najcenejšo. V resnici slabo rišem in neskončno listanje blogov mojstrov ilustracije nič ne pomaga pri tem. Luštrek najbrž tudi ne, če ne bi dobro risala že v srednji šoli.

 

 

 

Pa še september je.

nedelja, 06. junij 2010

STERILIZIRAJTE. KASTRIRAJTE.

 

In še preden odprete usta, zakaj vse se vam zdi, da vi pa vaše mačke ne, vam bom usta poskusila zapreti s temle “zato”:

“Je zapustil 9 mačjih mladičev, lepo zapakiranih v škatlo, na soncu ob cesti Bloška Polica - Križna jama, občina Cerknica. Vsi so v izjemno slabem stanju, dehidracija je huda, pregreti, shirani do kosti, po njih je lezlo vse polno mravelj.
Če slučajno kdo ve,  kdo je ta izjemen unikaten primerek, na roke delan kreten vseh kretenov, naj mi, vljudno prosim, to sporoči na 051304435 ali polonaatzavetisce-horjul.net.”

 

In tudi če ste svoje mladičke oddali in se vam to fino zdi, res veste, da niste ene od vaših mačic oddali temu človeku?

Poglejte jim v oči, preden začnete moralizirati o izrazu “kreten”.

 

 

Spoštujte zakon. Preprečite. Sterilizirajte. Kastrirajte. Prijavite. Spoštujte živo bitje.

četrtek, 03. junij 2010

Sobica z razgledom

Prav bi mi prišel angel.

 

 

Z Jasno sva v prvem klepetu napletli nekaj v zraku. Nekaj prijetnega, na trenutke prav čarobnega. Ona je pred tem tkala temelje, mešala pravljično malto in barvala strešnike. Čutiti je bilo rožnato in kivi zeleno, malce vijolično, nežno.

 

viladarila

 

Sobice Vile Darile opremljajo razne vile same. Odevajo jih v svoje barve in uporabljajo lastne materiale. Tudi Vixi ima svojo sobico. Večbarvne progaste tapete, srčkasti vzorci, oblačkaste blazine. In balkon, gang s črno kovano ograjo, zavito, trebušasto. Na balkonu so gotovo rože, a jih verjetno  zaliva kdo drug, saj pri Vixi ne bi tako bujno cvetele. Tam, med cvetlicami sedijo angeli in vile, vsaka s svojo skodelico kave in čakajo, da bodo nekomu v življenju pomagale podprti tisti vogal v domu, ki ga sam tisti trenutek ne bo mogel. Srčni angeli s toplimi dlanmi čakajo, da bodo nekomu ogrele srce takrat, ko bo zavel hladen veter. Nekatere čebljajo, nekatere so zamišljene, vse z nasmehi na obrazih.

 

 

Prav bi mi prišel angel a vem, da ne moreš imeti vsega. Imam pa čisto svojo čarobno hiško. Z Jasno bova še naprej pletli drobne niti čarovnij. V kratkem bova oblekli kombinezone, vzeli v roke ta velike čopiče in prepleskali fasado. Skupaj se vedno vse da, hitreje je in bolj zabavno.

 

 

Seveda ste vabljeni da odprete prav vsaka pisana vrata v čarobni vili, Vili Darili. Za vsakimi vrati duša iz cvetja plava, ponuja sanjski čaj v domišljijskih skodelicah s pikami in prodaja drobne delčke sebe. Vsak dan, cel dan.

sreda, 12. maj 2010

Čisto nič in kar naenkrat maj.

Čuden dan je danes. Nisem prepričana, da obstajajo slabi in dobri dnevi, vsekakor obstajajo čudni.

 

Kot bi se s tleskom prstov zbudila iz omotice, sem danes začutila neko energijo, pa ne ustvarjalno ali spodbudno, le energijo, ki mi slabo vest nabija do neba, kar pa hvalabogu danes ni daleč, ker so oblaki prekleto nizko. Počutim se kot pred kontrolko, roke imam potne in v želodcu kamen. Maj je in jaz ne vem kaj se je dogajalo zadnja, vsaj dva, meseca. Ampak meni se le zdi, da sem ves čas nekaj počela, vem, da nisem imela nobenega časa viška, za popoldansko lenarjenje ali kave ali tisti kino, na katerega sem vmes kar pozabila.

Se mi zdi, da se je začelo malo po novem letu. Zdaj pa bom tole pa onole, pa še tisto in to… In namesto da bi tole in onole, sem s težavo skupaj spravila eno normalno količino ploščic za Iko.

 

In eno malo Mily z Oskarjem, davnega februarja…

 

In enega prav posebnega angela.

 

Sproti jih je nekaj dobilo svoj smisel, ekipa Dom in Stila je tri podarila za zveste FBjevce, pred tem pa so jih še obesili na štrik in naredili krasni fotošuting v naravi. Ploščice so obesili na štrik, ne nagrajencev.

 

Ah seveda! V začetku marca smo naprosili vse (VSE), predvsem pa veterinarje, ki imajo vpliv na svoje stranke, naj preprečujejo prezgodnje nosečnosti. To naprošam tudi jaz vas. Ne samo prezgodnje, vse nenačrtovane in nepremišljene.

 

Cvetka je vmes doktorirala, Mačja hiša pa bo ravnokar imela na razpolago pomladno kolekcijo majčk, zaenkrat Cvetko med cvetkami.

cveti_cveti

 

In skupaj bomo navijali za naše. Spremljajte mačji butik pri Super Čombetu.

trgovinacombe_cveti_fucbal

 

Društvo za zaščito živali Kranj je vmes z nekaj moje pomoči natisnilo svoje prve nasvete v zvezi z vašimi ljubljenčki, z najdenimi, izgubljenimi ali poškodovanimi živalmi ter s prijavljanjem mučenja in zlorab. Luč sveta pa so ugledali tudi nasveti o oskrbi in skrbi za svoje živali ter kratka prestavitev mačjih bolezni. Z malo sreče, vas bo klik na spodnji naslovnici odpeljal na celotni zloženki v PDF obliki. Res da je tole društvo iz Kranja in pokriva tamkajšnjo okolico, a vse napisano velja za celo širno Slovenijo in preko. Vse informacije so koristne vsem nam, razen kontaktnih podatkov društva in območne enote VURSA, ki se razlikujejo po regijah, če niste iz Kranja ali okolice.

 dzzzk_zlozenka_nasveti_naslovka  dzzzk_zlozenka_oskrba_naslovka

Mhm, pa majčke in podlogice za miško… Prav take zloženke ima tudi Pomursko društvo, z nekaj barvnimi in tekstovnimi modifikacijami. Všeč mi je da si punce pomagajo, za isti cilj.

 

Pisala sem mačke in pse meseca iz Horjula. Včasih se zdi, da naletijo na gluha ušesa, a v upanju, da le ne bo večno tako, jih bomo pisali naprej. Ta mesec muc Timijan in razigrana Fifi.

 

Spustila bom mukotrpne tehnične kataloge, za katere imam vsak dan bolj občutek, da jih ne bomo realizirali in prav lahko je bilo vse delo zaman. Vmes sem na novo odkrila kvačko in bombaž, pred kratkim sem celo dočakala sončno vreme…

In ker sem razočarana ugotovila, da pri vseh gumbih, ki se dobijo pri nas, težko najdeš prave in ljubke, sem jih naredila sama. Mnogo.

 

Seveda sem poleg vsega, ko sem imela največ drugega dela, morala, MORALA začeti eno Rdečo kapico… ki je ostala nedokončana. V omari pa mi čepi blok surovega porcelana…

 

Tri dni sem skupaj spravljala tale vnos. Sovražim take brezrepainglave vnose. Ne bi ga dokončala, če ne bi JAZ nujno rabila slikovne projekcije vsaj dela narejenih stvari v tem času. Hecno je, ker vem, da se vse zgoraj bere depresivno, pa sem v resnici kar nekako spodobne volje. Celo dve okenski koriti sem zasadila s travami in moljevkami. Pa nov rožmarinček sem kupila, še eno sivko, med kamne zasadila nekaj pokrivnic… In kupila sem si magnolijo! Končno, tako pravo, čašasto, roza barve, ne ciklam, ne belo, nežno rožnato. Prav takšno kot je potonka s katero bosta delil vrt.

Med tem ko sem pisala o cvetlicah in grmovju, so mi na misel hodili še nekateri izdelki iz dvomesečnega vakuma. Kar nekaj jih je in kar malo se drenjajo v glavi zdajle. Morda pa le nisem samo strmela v vlake, kot se je meni zdelo. Res pa je, da ploščice nočejo nastajati. Rojevajo se z muko in neskončno počasi. Skrbi me samo, da bo naslednja stvar… september?

September je, da ti vzame vse.

ponedeljek, 12. april 2010

Svetlobna signalizacija

Svetlobno signaliziranje, po domače blendanje, je lahko koristno:

a) prižgi luči

b) luč ti ne dela/na strehi si pozabil mobitel/ikeina omara ti nevarno zdrčava s pritljažnika

c) ugasni dolge luči/meglenke

d) izvoli, vključi se pred mano

e) hej sosed

f) radar

 

Zanima pa me odgovor na to, kaj misli tisti, ki že od daleč svetlobno signalizira R twingu (1.2) v rit, ki s hitrostjo 135 km/h, na avtocesti prehiteva kamion:

a) od zadaj te filam s supersonično močjo, da boš lažje prehitela

b) vsakič ko prehitim twinga, mi penis zraste za 1 cm, kar se pri petih centimetrih fejst pozna

c) zavij takoj! desno v kamion

d) prehitevalni pas je namenjen samo vzletnim hitrostim boinga, kaj ti ni jasno?

e) SOS?

f) luči mi delajo, zavore pa ne!

g) komaj čakam da bo malo deževno, da lahko prižgem še meglenke v koloni

h) kva je pička, zgin, k lohk kupm tebe pa še vrhnški klanc zravn!

i) *

 

* i predstavlja tišino v vakumu.

 

 

 

Kaj ko bi nehali viseti mamam z jošk, se sprijaznili z majhnimi penisi in začeli živeti?

ponedeljek, 08. marec 2010

Nastajanja in premikanje meja

Če bi v življenju skopo odmerjen čas, namenjala pospravljanju in likanju, bi imela hišo kot iz škatlice in omare za objavo v reviji. Če bi v življenju delala samo ploščice, bi jih imela cel kup. Če drugega ne, bi bile vse moje fine male trgovinice z njimi založene, pa še za na Etsy bi ostalo. Če bi vse ploščice prodala, bi morda nekoč pustila službo, delala samo še kar me veseli in posadila vrtnice na vrtu.Če bi…

Če bi se vsi spraševali, kaj bi, če bi, ne bi jaz imela prav nobenega dela.

 

Pridne punce so se spravile na kup in nastalo je še eno društvo za zaščito živali, ki je na podlagi izkušenj lahko začelo delovati takoj, kot da obstaja že vrsto let.

dzzzk_rdec_horizontal1  dzzzk_horizontal1

Vixi vam je vedno na uslugo v zameno za kakšen z meto nabasan Brcko, kavo in dobro družbo. Hvala ker počnete kar počnete in hvala ker dovolite, da prispevam s tistim kar mislim, da najbolje znam.

IMG_5367_a (Small) Podatek, da roza Brckota ljubosumno čuvam, ker se mi zdi prelep za brušenje mačjih krempljev, bom v dobro mojega dobrega imena, zamolčala…

 

 

Še ena pridna punca se je v tem času odločila prestaviti svoje meje na neskončnost. Darija, ki že vsaj deset let skrbi za to, da so moji lasje vsaj enkrat na dva meseca videti krasno, je sanje, ki so dozorele, spremenila v lasten, krasen, majhen, moderen frizerski salon. V aprilu bo začela striči, barvati, kodrati in ravnati naše štrenaste frizure. Brez nje bi bili moji lasje dolgi vsaj meter in dvajset centimetrov ali pa bi kaka nadebudna frizerka moje kodre vzgajala v bujno natupirano visoko frizuro, torej počela tisto česar ne maram. Aprila lahko nabacite svoj mini val v salonu Draž, v Domžalah.

Drazz_logo_final1

 

 

“Ni nemogočih poti”, je rekel Tomaž. In moram se strinjati z njim. Premikajte meje, stopajte na poti, ki se vam zdijo nemogoče. Širite obzorja, nastajajte, ustvarjajte. Jaz imam preveč izgovorov in premalo jajc, vi pa kar pogumno.

torek, 02. marec 2010

Razigrano in svečano

 

 

Razigrano v spletni trgovinici Cuteplay.

 

 

Svečano v poročni in darilni trgovinici Andrejin kotiček v Sežani.

 

Pravzaprav tudi tu, samo razigrano.

 

četrtek, 18. februar 2010

Nedotakljiva elita?

Nehajte, prosim, že enkrat misliti, da vaš glas ne šteje in da sami nič ne morete, kot posamezniki. Zadeva je prerasla živalsko tematiko in se tiče vseh, ki tu živimo, delamo in plačujemo davke.

 

 

 

Kronološki redosled poročanj o dogodku

 

Peticija

 

Majice – simbol pobude

 

Shod

 

Javna vprašanja

 

Debata na forumu

 

 

 

Ne bom spraševala kaj mislite vi, zase pa vem, da se me hudo tiče, komu dajem pol svoje plače, za katero vsak dan delam osem ur.

 

Lahko spadam zaradi mene med čudake, med samotarje, med nore umetnike, med boheme, med pesimiste ali optimiste, med nedojebane blondinke, med sanjače, tudi med norce. Nikoli in prav zares nikoli, nočem spadati med tiste, ki ne razmišljajo.

nedelja, 07. februar 2010

Razveseliš me!

Vesna s češnjevega drevesa, kar tako en dan, že nekaj časa nazaj, ker misliš name medtem ko na knjižno kazalko šivaš belega mačka.

objemi_kazalo (Small)

 

 

Katja, ko Pepermintov žreb obrne moje ime in za k Mulini eko vrečki izbrska še voščilničko z obvezno mačko med ostalimi žvercami.

mula (Small)

 

Iz nabiralnika posije sonce in dnevi postanejo lepši, ker med preklinjanjem kvačke in nakupovanjem predragih a nujnih izdelkov v trgovini veš, da nekdo včasih pomisli nate. Hvala, že dolgo ni več dovolj impozantna beseda, a ker hvala v resnici nima svojega presežnika, bo moral preprosti hvala zadostovati.

 

Takšnih sončnih trenutkov iz lično zašitih kuvert, kuvert s srčki in mački, je še nekaj v moji posesti in nahajajo se vsepovsod, v torbici, na žepu plašča, ob moniturju, prislonjeni na stojalu za CDje, na nočni omarici, v avtu. Okrog mene so in mi lepšajo dneve. Bom slikala še kdaj, kakšno sonce kje.

sreda, 27. januar 2010

Tabule rajse

Ker niso čisto nepopisane niso več "rasa", niso pa tudi še pisane in imajo z leseno  palčko narejene rajse.

 

Bel kupček se počasi spreminja v pisan kupček. Zime imam počasi že zdavnaj dovolj, tudi za to, ker ne morem nič fotografirati. Ko pridem domov je namreč še vedno ravno toliko svetlo, da še brez težav najdem stikalo, ki prižiga luč. In tako vse čaka na vikende, ki pa so kratki. Trenutno je najhuje to, da ne morem slikati čudovitega darilca, ki sem ga dobila od Češnjevega drevesca (ki daje prav poseben giveaway po 14. februarju), kar tako, za lepši dan, teden, za lepši januar.

 

Dva termoforčka bosta grela valentinčka, ki bosta ponudila najvišjo ceno na

dobrodelnih licitacijah na mojpes.net-u.

(klik na sliko vam odpre povezavo do licitacijske teme za sličico, v novem oknu)

Yêu je vietnamska beseda za ljubezen. Mi je bila všeč. Ker je kratka.

 

Sonja je na licitacije dala en krasen srčkasto ptičkast obesek iz fima in zraven bo priložila eno tistih njenih majcenih nad prikupnih beležnic za vsesortarije. Barvno usklajeno seveda.

 

 

Jaz mislim, da tole nujno rabite. Vse troje. In potem imate darilo za moža, prijateljico in taščo. Smem predlagati, da tašči podarite Sonjin obesek…

četrtek, 21. januar 2010

Objemaš drevo…

…in pozabiš na hosto okoli njega.

 

Razsvetljenje kako se stvari berejo, je precej kislo. Opravičujem se tistim, ki sem jim nevede skočila na rep, ko sem izpostavila Horjul kot edino non kill zavetišče, ki obstaja in dela v dobrobit živali. Pa ne ker bi jaz kakorkoli spremenila mnenje, samo videla sem kako se bere za take, ki nikoli ne razmišljajo kaj dosti več naprej od zadnje pike v stavku, ki so ga prebrali. To bom nehala početi, ker res premalo ljudi uporablja glave še za kaj drugega kot za klobuke in kak takšen prav lahko pride tudi mimo race, saj je res javna. Koliko jih je non kill pravzaprav ni pomembno, ker bo tudi moj zapis ostal le kot pljunek proti vetru (ki sem ga deloma že kasirala v obraz) .

 

Polona je lepo osvetlila zadevo (če zadevo z "damo" v krznu čisto ignoriram), ki je jaz nisem niti opazila, najbrž za to, ker sem rada previdna in kar podpišem rada preberem, zagovarjam tisto kar se mi zdi prav in ne maram ekstremizma, ki meji na oslarije. Na FB-ju, kjer lahko vsak sega po svojih zvezdah nemoteno, kjer imajo brezsmiselne skupine po več tisoč podpornikov in je tako prijazna socialna mreža kot  tudi pokazatelj brezmejne človeške neumnosti, se je pojavila skupina v stilu “če zberemo nevemkoliko članov bodo v zavetiščih prenehali pobijati živali”. Skupino sem opazila, ker se je nekaj mojih prijateljev pridno včlanilo vanjo. Jaz je nisem niti odprla, ker že iz naslova vem da je brezsmiselna in ne rešuje nobene problematike in niti jaz ne bi šla tako daleč da bi zavetiškim evtanazijam rekla pobijanje. Meni se je zdela skupina podobna tisti, da se Murka izseli na Luno ali nekaj takšnega bolnega. Izkazalo se je, da je skupina dosegla cca. 35.000 članov. V istem času se je formirala tudi skupina “odstop direktorice VURS-a Vide Čadonič Špelič". Skupina ima okrog 370 članov. Upam, da je komu jasno kam merim s tem. Na eni strani je 35.000 ljudi, ki sedijo na riti, perejo roke in pometajo pred tujimi pragovi, na drugi strani pa 370 ljudi, ki jim je jasno kateri stol je potrebno prekucniti, da se bodo stvari vsaj deloma začele reševati tako kot je treba. Na koklja vame kihne, če ima teh 35.000 ljudi kastrirane samce in sterilizirane samice doma, če nihče od njih nima psa na pretežki ketni, če nobenemu od njih bližnja cesta ne dela “naravne “ selekcije med domačimi mačkami. Ali res vseh 35.000 prijavi zlorabo ali kršenje zakona ko se le ta dogaja pred njihovimi očmi?  Japajade. Kako kul bi v resnici bilo, če bi bila to tista kritična masa, ki se jo že tako dolgo čaka? Pa ni, ker je od vseh 35.000ih samo kakih 400 v življenju že kaj naredilo za živali, ostalim pa se samo ubogi kužki in mucke tako grozno smilijo (pa še to samo dokler so luštkani mladički). Skupino sem si šla pogledat in ustanovitelj je ali otrok ali je nepismen. Na zid je napisal dva komentarja od tega je eno novoletna čestitka napisana napol v slengu. Nekaj ljudi tam je vsekakor na mestu in so podali nekaj povsem konstruktivnih predlogov vendar na žalost večino včlanjenih to sploh ne zanima v resnici.

 

V glavnem zadeva je brez dna, hosta je neskončna. Evtanazije so bile in bodo, nekatere za to, ker življenje prinaša stroške, nekatere za to, ker se življenja prevesijo v trpljenje. So bile in bodo dokler bo 35.000 ljudi javno in vsem na očeh imelo občutek, da je resnični in edini problem evtanazija v zavetiščih in tega ne bodo ločili od pobijanja kar takole doma, pri vsaki peti hiši, predvsem pa če se jim bo zdelo, da sistem deluje oz. ne deluje in ne morejo vplivati nanj.

 

Še enkrat, vse na tem svetu je odvisno od vsakega in vseh nas na tem svetu. Odločiti se moramo le ali bomo pomagali graditi ali bomo pomagali rušiti.

 

 PikijevognezdeceSmall

 

 

Zdaj pa še januarska novoletna zaobljuba, vsaj za tole obdobje anyway, da bom nehala z napornimi prostimi spisi, ker mi jemljejo preveč časa in mi zaradi njihove vsebine pohaja volja, pa ne samo do ustvarjanja, tudi do življenja samega. Obljubim si, da bom na rokoforčke prišila rožice, jih vse poslikala in pokazala novo podobo pakiranja. Pokazala vam bom goro nepobarvanih ploščic, samo za to, ker kupček zgleda fascinantno. Pohitela bom z barvanjem najmanj dveh valentinovih, za valentinove licitacije za Horjul na mojpes.net-u in dveh za Haiti, čeprav Craft Hope trenutno ne jemlje doniranih predmetov zaradi reorganizacije, zbrali so namreč blizu 10.000$ (za projektom pa stoji le nekaj ameriških "home stay" mam). Dokončala bom tudi vse logotipe. In mogoče kakšnega tudi pokazala.

 

V resnici imam pa samo malo težke veke, slabo vest, ker mi oblikovanje nikakor ne gre zadnje dni in spet čisto prazen tošl. Kot češnja na vrhu se v avtu ne da več zamenjati žarnice zadaj in okno na sovoznikovi strani se dokončno ne odpira več. Pa še prekleti štoflc za bencinski tank je vsakič zmrznjen in se ga ne da odpreti, ko0 se pripeljeva na črpalko.

 

Ah ja, sem pa danes sama stala na glavi pri jogi. Drugega mi pač ni preostalo, če me je Urška spustila. Očitno na glavi znam stati in to lepo, vsaj nekaj, da vem za drugič, če se bom postavljala na glavo, ko se mi bo zdelo da mi kaj ne gre…

torek, 19. januar 2010

Raca ima novo srajčko

Raca aka kobila, je bila dolgo bosa in bi taka tudi ostala, če bi vixi ne našla Artisteer programčka. Pustimo, da me jezi, da sem se metala po zobeh, kljub temu da je program idiotproof, da je zaradi tega spet stalo nekaj drugih zadev, ki so pred mano v vodstvu že kar nekaj krogov. Dajmo pustiti stati tudi to, da sem raco hotela kul, tako res uber kul, minimalistično, tako da diha, da je zračna, nobel in lepa… Sprijazniti se bom morala s tem, da nisem kul, ampak nametana, razmetana, rahlo kiči, preobložena, malce otročja in da se vedno v moji bližini znajde roza barva, pa čeprav se trudim, da se ne bi. Enkrat te dni se bom sprijaznila s tem, en dan, ko bom imela malo časa. Takrat bom tudi od sebe dala kak bonbonček (beri termoforček) za to ker bi se že zdavnaj spodobilo, ker je cifra na counterju visoka, da me je danes skoraj kap, ko sem se trudila widgete prenašati z ene race na drugo. Takrat me boste tudi naučili kje in kako uporabljam spletne žrebalnike, a ne, da me boste? Torej to pride na vrsto takoj ko pobarvam dva ogromna kupa deviško belih termoforčkov, med katerimi sta tudi dva angela za Craft Hope (glej Craft hope povezavo v stolpcu na levi), takoj ko končam logo za novonastalo društvo za živalce, logo za novonastal frizerajček, narišem Cvetko (za Cvetke zvestobe v trgovini SuperČombe.si), končam rokoforčke, ki so nastali in ostali brez pripadajočega okrasja, končam vseh deset predstavitvenih letakcev za rore in ko naredim najmanj deset skic za novo kolekcijo Čombeta in Cvete od MH. Takoj za tem… Ker ko to končam, gotovo ne bom imela nobenega dela več.

Kar zmešalo se mi bo, ampak glavno, da ima raca novo oblek’co, ki se za moj okus čisto prepočasi nalaga…

petek, 01. januar 2010

Zaradi preobilice mehurčkov…

… nisem najbolj trezna.Tokrat enkrat v letu. Tokrat enkrat ko sama spijem steklenico in še čez. Ko ne bi smela pisati in me bo jutri bolela glava na bloggerju in na FB. Ko nostalgija v obliki dveh Sašinih mesiđev na telefonu in oba pravita “ Srecnols”, hoče ubiti vse kar še za silo živi v meni.

 

Toliko slabega v 2009. Dovolj, da tečejo solze Res?! Ko bi vsaj vedela kaj bom napisala. Ko bi tista steklenica srebrne ne kričala v hladilniku, da je samo zame in, da enkrat na leto pa lahko. Do konca. Ko bi vsaj lahko zbrala vsaj spomine v glavi v celoto. Saša veš kaj mi hodi po glavi? Tisti črni salonarji iz Baške. Tebi se je zdelo seksi, da gleda ven črta med mezincem in prstancem na nogi meni pa ne. To mi hodi po glavi. In bovla. In milijon brezskrbnih grehov.

 

Še bolj boli, ko iščeš svojo zgodovino in se ne spomniš gesla za svojih 9 let življenja. In potem ga uganeš in še vedno je tam zgodovina. In najdeš

2.1. 2002 – It’s so over. End of the story.

6.1.2003 – Brand new year. I tell him that I love him too.

4.1.2004 -  Thank you. Always. I love you all, all you sweet bitter pretty neurotic moody shiny humble dark flyin' flippin' another diferent lovely shimering.

 

In tako naprej. Zaveš se, da je mimo osem let in ti ne veš kje so. Vse tole je nevrotična Vixi, ki se trudi po vseh svojih močeh, medtem ko njeni Vesni uhaja podtlak pod obe očesi, medtem ko se prepira celo telo. In mehurčki, rezervirani za samo en dan v letu, v možgane.

 

Srebrna še vedno čepi v hladilniku in do juti se bodo solze posušile. Sanjarjenja in spomini bodo ostali v glavi in vreli na dan takrat, ko prsti ne bodo tako blizu tipkovnice. Takrat ko bo razum vsem želel dom. Vsem želel bolje.

 

Le ploščic bo za vse dovolj. Slej ko prej.

 

 

Privoščite si svoj dan mehurčkov, svoj dan solz. Pa kadarkoli. in zakaj ne ravno danes?