torek, 13. oktober 2009

Objemi drevo, vedno objemi drevo.

Kljub ustaljenim in naročenim in že v naprej zamišljenim, včasih inspiracija pride hitro in jasno. Takrat je treba. TREBA nujno! Takrat mi najbolj na svetu pride mini skicirka za male nore ideje, ki mi jo je naredila Sonja. Sonja še čaka, zelo potrpežljivo in to nadvse cenim, da takšna inspiracija zanjo še pride. Punčka za punčko bo projekt takrat, ko bom imela največ dela in bom napad najmanj pričakovala. Tako pač je na mojem končku račje mlake. Ima pa zato skica za njen logotip prvo mesto med malimi norimi idejami, na prvi strani. Logotip SonjaUstvarja je pravzaprav vzel nedolžnost beli prazni knjižici. Morda bi o tem, kako zelo obožujem prazne zvezke, kdaj drugič.

Vesna me je razveselila z darilom. Kar s tremi darili pravzaprav, za moje tri mačje predilnice. Sešila jim je mehke žogice iz pisanega blaga, zaradi notri všitega kraguljčka pa še nežno zvončkljajo. Žogice so zadetek v polno. Hvala Vesna. Upam, da najdeš telefon.

 IMG_4234 (Small) IMG_4240 (Small)


In tako mi naslov njenega bloga oz. njene blagovne znamke ni dal miru. In rezultat nemira, ki bo šel v kratkem na pot k Vesni, je rojen. K Vesni gre, ker tja spada in prav čaka, da pride domov.

objemidrevo (Small)

Verjetno je odveč še enkrat ponoviti nasvet, da objemite drevo, vedno ko se za to pokaže priložnost. Ni nujno da boste doživeli razsvetljenje, morda boste prej iz izkušnje odnesli klopa, vseeno, občutek je neverjeten. K nasvetu bom dodala še to, da pazljivo izberite drevo.  Za začetnike priporočam bukev. Ima gladko deblo, se ne smoli in ne medi preveč. 

Ko pa sem ravno tu, predstavljam še nova Horjulska muca in kuža meseca. Tokrat je to muc Borči in psička Loga s sinetom Logijem. Borči je sladek muc in o njem ni bilo težko pisati, pri Logi in Logiju pa sem na žalost lahko opisala kar svojo izkušnjo z njima.

Pisala je Vixi, fotografije pa so last Zavetišča Horjul in Ande aka Nutelle.

10 komentarjev:

objemi drevo pravi ...

sem vesela, da so tvojim mačkonom žogice všeč ;)ko jih bodo zrabili, pa sporoči, da dobite nove..mi je v veselje

pa najnajlepša hvala za prečudovito ploščico..zdaj moram čimprej na novo prepleskati moj šivalni otok doma, da bo ploščica dobila primerno mesto..krasna je :))

Sonja pravi ...

Ne vem, zakaj se meni ob branju tega posta zdi, kot da bi imela ti povsem nepotreben občutek, da imaš kak neporavnan dolg? Ko pa sem vendar jaz tista, ki ima še kaj za narest. Z eno kiči skicirko pač ne odplačaš logotipa, ki sicer še ni zaživel pravega življenja, ga pa zato nosim sprintanega sabo in ga ponosno kažem vsakomur, ki ga je pripravljen gledat :) In razlagam, kaj še bom, ko bom našla dovolj časa za realizacijo :)
Ko ti zmanjka lističev za čečkanje, pa povej.. vem, kje se dobijo novi :)

Spela pravi ...

Spet ena čudovita ploščica!


Sem mislila še nekaj dolgovezit, pa se bom tu ustavila ;) Bistvo sem povedala :)

Urška pravi ...

Kako me to spominja na mlada leta, ko smo prav in čisto tako kot ta prekrasna pupa na še bolj čudoviti ploščici s teto Zdenko objemali drevo. V našem parku ob Savinji - breze. Že dolgo nisem tega počela, pa tudi tete Zdenke že ni več... moram spet kmalu :) a sem že povedala, da je ploščica .... noro lepa, drugačna :)

VIXI pravi ...

Vesna me veseli, da ti je všeč :)

Veseli me, da je tudi ostalim všeč in jaz sem zadovoljna, da niso samo kuhinje in kopalnice ;)

Sonja, saj nisem rekla ravno dolg, le čakanje na pravi trenutek :P

Špela dolgovezenje zaželjeno in dobrodošlo ;)

Najboljša drevesa za objemanje pa rastejo v Bernardinu, pred nekim lokalom. Lubje je mehko in na dotik živo, kot človeška koža. Z mami sva jih našli neko zimo in vsa prebožali. Božansko.

polonap pravi ...

Hej tree huggerka, kdaj bomo pa videli logo?

objemi drevo pravi ...

s stilom zapakirana ploščica objemi drevo je prispela danes zjutraj ;))super cute..še enkrat hvala

matilda pravi ...

Drevesa je potrebno objemat pa naslonit lica nanje in vohat...mal težko je reči, da zariješ nos v njihovo kožo ...ampak v bistvu ja.

matilda pravi ...

No, zdaj sem prebrala še zgodbo o kuži in njenem fantku in te bom razveselila z drugo zgodbo, ki je tudi imela srečen konec. Poleti v Istri sta gospoda in gospa, ki sta šla na dopust ob cesti zagledala psička zavezanega z žico ob drevo, se ustavila malce pomislila "ja kaj pa zdaj..."in ga prešvercala čez mejo v rodni Maribor. Dobil je ime Bogi in je zdaj pravo štajersko ščene. Včasih se zadeva tudi izteče...

Anonimni pravi ...

Dober zacetek