sreda, 30. september 2009

Ker septembra še ni konec…

Velja omeniti še, ravno tako septemberski, ploščici za sestrici. Vedno me malce skrbi, da personalizirane ploščice na koncu ne bodo všeč naročniku. Sploh tokrat je bila zadeva zelo meni prepuščena in verjetno prvič za tako stvar, nisem pošiljala niti skice. Za vsak slučaj sem jih izvedla tako, da bi se dalo v takem primeru enostavno zamenjati ploščico z imenom. Imena ostanejo in mucki gredo na vrata k Lari in Kaji.

Kaja in Lara (Small)


Posebej bi rada pokazala sovo, za katero še vedno ne vem, če bo dosegala namen in je bila narejena testno (svojega diplomanta čaka v Iki), saj za diplomo nimamo nobenega pametnega izreka ali voščila.
sova_close (Small)


Prav tako v september spada še Ruth the cook, ki je bila narejena za darilo. Vesela sem, da mi je uspelo v zelo kratkem času narediti, posušiti (3D elementi se sušijo celo večnost), pobarvati in polakirati tole kuharičko, saj mi za darila ponavadi zmanjka časa. Pa mi ne bi smelo. Ruth je šla v fino rdečo kuhinjo, kjer se res dobro, pravzaprav gurmansko kuha, povrh vsega pa znajo pripraviti domač sladoled iz celega kupa kvalitetnih čokolad.

Ruth_the_cook_close (Small) 
Hm, mimogrede sva nekje vmes s Sonjo dokončali tudi logotip za Sonjo. Za Sonjo, ki ustvarja. Naredila sem ga, podkupljena z njeno punčko iz blaga, s prikupno, uporabno in nadkičasto v najboljšem možnem smislu, skicirkico za male nore ideje, pa še topel flis s kapuco se mi obeta. Ampak pokazala ga pa še ne bom, logotipa, ker prav verjetno se spodobi, da sama “odpre” svojo novo podobo, lahko pa pokukate v njen blog, kako izgleda vodni žig za fotografije, ki je prvi ugledal luč sveta.

 

Šele zdaj, ko sem vse skupaj vrgla na kup, mi je jasno zakaj sem danes cel dan sesala, pomivala in prala, saj verjetno v celem mesecu nisem videla sesalca več kot dvakrat. Priznam, da se niti nisva pogrešala. No mogoče malo, saj se mi zdaj zdi, da se da dihati doma. Od samega navdušenja, sem se šla zvečer (zdaj že včeraj) malo družit še z zavetiškim sesalcem in zavetiškimi mačkami. Še vedno so vse navajene na poljube in še vedno jih veliko čaka na nov dom. Prav vse si zaslužijo tako življenje kot najini trije veličastni.

IMG_1896 (Small)IMG_2069 (Small)IMG_4016 (Small)

ponedeljek, 28. september 2009

Cel september

Vse bom delila z vami, lepo pregledno, kar po alinejah.

- Na raci sem se pozabila na vsa usta hvalit z intervjujem v P e p e r m i n t u

  

- Prav na brzino sta oddrveli tudi ilustraciji za na majčke in ostale materiale za Mačjo hišo. Majčke, jopice, dekice, brisačke, nahrbtniki, barvice… vse to bo na voljo enkrat do konca tega meseca.

Cveta trace copy na kavcu_trace copy

- Da ne bo izgledalo kot da cel september nisem prav nič napisala, vabim, da preberete Horjulska Muco in Kuža meseca. Štirje Kranjski mačji dudarji in psica Tiha iz Kamnika. Fotografije: Zavetišče Horjul



- V Iko sem končno dostavila novo pošiljko. Nekaj elementov sem spremenila, kaj odvzela, malo dodala. Sem zadovoljna, ploščice se vidno razvijajo.

   

- Mačje mesto si je za pravilno uganjen Wooferang prislužila Jasna na blogu Lahkotnost bivanja. Morda  pa Pepermint, za pravilno uganjen pribor za mešanje solate. No ja, to bo odločila Pullga, jaz pa pokažem nagrado.

  

- Pullga stoji tudi nekje v projektu Dom in Stil. Dobrodošel portal za izmenjavanje izkušenj, pridobivanje mnenj ali samo za “show off” svojih domačih kotičkov. Trenutno poteka natečaj za fotografijo vhodnih vrat, za nagrado pa je prav pravcat denar, gotovina, s katero potem lahko kupite kake krasne dodatke za v stanovanje ali še bolje, material za ustvarjanje. Ah ali pa samo plačate kako položnico. Jaz si vsekakor želim videti vaša vrata. Moja so, kot se za vixijino kobilo spodobi, zaenkrat še lepo bosa… Vseeno, prijavljena sem že, samo še en domači fotosešn moram izvesti.



- Danes se mi je zazdelo, da bi vsak otrok skoraj moral imeti konjička iz nogavice. Ker je kul, ker takšni konjički dirjajo najhitreje, ker vlečejo pepelkino bučno kočijo in nosijo edine prince na belem konju (če uporabite bel štunf), ki jih bodo male princeske kdajkoli videle v svojem življenju. Kako vašim princem in princeskam naredite takšnega konjička je napisala Vesna v precej novorojenem blogu Objemi drevo. Prijetno pisanje, luštni izdelki, lepe fotke. Objemi drevo ne sme ostati spregledano.



- V septembru sem naredila veliko ploščic, nekaj risb, ogromno skic in čistko v škatlah na podstrešju. Dvakrat sem obupala nad štrikanjem in se mimogrede zaljubila v vampirja iz filma. Nabrala sem nekaj čudovitih jesenskih jurčkov in postala lastnica lastnega frfruja. Nerealiziranih je ostalo nekaj kavic in obiskov a nekako komaj dohajam sama sebe. Prenehala sem postavljati prednostno lestvico, ker ne znese, zdaj se trudim še otresti slabe vesti. Če ne želite, da sem sitna, me ne silite, da karkoli obljubljam. Še vedno ne znam na glas izgovoriti “ne” in še vedno me na momente ima, da bi popoldansko izdelavo ploščic zamenjala za prostovoljno delo v zavetišču. V septembru sem se tudi zavedla dejstva, da nisem bila niti eno soboto v mestu in sem s tem zamudila še eno sezono Art marketa, prav tako pa sem se zavedla dejstva, da nisem niti enega vikenda v poletni sezoni posvetila svojemu vrtu, ko pa sem ravno pri tem, bi želela kak vikend posvetiti tudi svojemu ljubemu sostanovalcu. Že cel september se čudim črni luknji, ki golta moje dneve.

petek, 04. september 2009

Luštno je in lepo, pri Lenki in škratu v Celju

Kolibri me je prav lepo opomnila, da furam depro. Safr po domače. Tako nežno mi je to namignila, da sem se prav nasmehnila. Prav res je kar nekaj mojih zadnjih vnosov nekoliko otožnih. Kritičnih. Dobra stran je, da nisem ves čas taka, mi pa takšne misli najraje silijo na “papir”. Več kot prav je, da z vami delim tudi nasmehe.

 

Nasmehov polna je bila četrtkova kava z Alenko, ki ima prijetno knjigarnico za otroke, Lenka+Škrat, v Celju. Alenka je ena tistih prijetnih oseb, ob katerih je kava prijeten odmor in užitek. Pravzaprav, je bil posloven sestanek, a sem že skozi prva elektronska sporočila dobila tisti prijeten občutek, tak ko se ti zdi, da človeka že kar malo poznaš, morda malo vidiš v dušo.  To se mi zgodi pri ljudeh, ki imajo a) radi živali b) ki imajo radi kreativnost c) ki imajo radi oboje našteto.

 

Všeč mi je tudi, če imajo ljudje radi pravljice. Pravljice v ljudeh vzbujajo kreativnost.

 Skratni angeli (Small)skratne kronice (Small)

 

Pravljice ne malokdaj tudi privzgajajo občutek za živali.

 skratne sobice (Small)  skratni mucki (Small)

 

Alenka ima rada pravljice. V njeni knjigarni zdaj visijo tudi vixi izdelki. Vesela sem, ker je to že drugi, pravzaprav tretji, res prijeten prostor, kjer se jih da kupiti. V take prostore prihajajo prijetni ljudje, ki imajo prav tako radi pravljice, unikatne izdelke in rada bi verjela, da tudi živali. Dober občutek je, če veš da bodo tvoji termoforčki greli prijazne zidove in razveseljevali dobre ljudi. IMG_3972 (Small)

 

Vse s tistega konca iskreno vabim med otroške knjige in ročno izdelane drobnarije. Škratje ne grizejo in nič se ne vznemirjajo, če si pridete samo spočiti oči. Lenka in škrat je veliko več, kot samo knjigarna. Tam je luštno in lepo.

 

6129_148637254304_148615604304_3265263_3011253_n

sreda, 02. september 2009

Post poletno

Poletja je konec in dušo trga nemir. Res narobe obrnjen koledar. Jesen se mi ne zdi bog si ga vedi kaj. Na sosedovem vrtu so zacvetele astre, ki nepreklicno zaključujejo poletje. Napovedujejo ekstremne vremenske pojave v času El Nina. Tudi prav. Vse skupaj naj odneseta veter in dež. V nosnice se mi krade zoprn spomin na sladkoben vonj po pečenem kostanju, ta prav gotovo zaseda rabeljsko vlogo v mojih čutih. Ko bi vsaj ne bila tako na oko privlačna, jesen, ko bi vsaj ne bila lepa in kot pav okičena. Pogrešala bom od sonca razgret kamen, šepet starih zgodb in hladen piš v tistih uličicah, čisto zadaj.

 

 


Narava se mi zdi redko jezna. Prav nikoli morda. Ima miren in stabilen glas. Niti glasna se mi ne zdi, ko mi s kančkom ironije nalaga kamne na prsi. Pa na predel želodca, da obležijo hladni in težki. “Preživela bom, po tvojih merilih, človek.” Grozljivo je, da vsaka sapa izpod metuljevih kril sproti spreminja potek dogodkov, spreminja usodo. Iz togote bi lahko iztrgala srce tistim, ki svoje umazane roke umivajo v stavku – Sam tako ne morem nič spremeniti. Takšni ne morejo nič spremeniti. Niti prispevati. Niti deliti. Ko bi vsaj bili tiho.



Tri dni že pišem ta vnos. Ne morem verjeti, da je teden že čez polovico. V službi vse počaka. Dopoldnevi planirani, Popoldnevi, prav tako. Avto gre na servis. Ta teden skrbim še za luštno malo rusko hrčkasto živalco. Naslednji teden bom po potrebi preživela večere z 90 mačicami in poskušala ne misliti na to, da bi jih bilo treba 30 evtanazirati, ker posvojiteljev enostavno ni. Še vedno jih je kakih osem na kvadratni meter, barve ploščic se v mačjaku skorajda ne vidi več. Kot da bi bilo to zares pomembno.

Foto: Arhiv zavetišča Horjul


Ustvarjanje se je sprevrglo v trdo delo. Ob mizerni plači bi bilo fino tiste za denar postaviti na prvo mesto, pa ne gre. Sanjala sem že nekoč o tem kako prijetno bi bilo pozabiti na vest, delati tisto kar želiš, ne tisto za kar veš, da je prav. Pa bitje srca vedno znova preglasi šelest bankovcev. Neizmerno vesela sem, da je tako. Vseeno je treba plačati položnice, saj dobavitelji raznih energetskih virov in sodobnih signalov nimajo nobenega razumevanja za prazen žep. Še manj za zapuščene živali in dobrodelnost. Občutek imam da obrazložitev, da bi rada sicer ostala povezana s svetom, z denarjem, ki ga namenim njim pa bi raje postala botra VitiCedeviti, ne bi prišla daleč.


Želela sem najaviti termoforčke v Celju, pri Lenki in škratu, že konec tega tedna ter zanimiv projekt Dom in stil, pa ne bom, ker si oboje zasluži nov vnos, tak kot se šika.

Naj tole ostane samo glasen lom srca in opomnik, da vsak posameznik šteje v vsem kar počne. Od vas je odvisno ali pomagate rušiti, ali pomagate graditi.