torek, 30. junij 2009

Sedem ljubljenih

Napisati sedem ljubljenih ni prav noben piknik. Ampak dvojčki nismo samo blazno zblojeni, ampak tudi blazno iznajdljivi.

Top ljubljeni v sedmih skupinah:

 

Ljudje:

Jasno ljubim mamo in tistih nekaj bližnjih, ki jih imam. Ljubim Makija, kar je precej logično, saj se dugače res ne bi izplačalo prenašati njegove sitne ovnovske narave. Ljubim par prijateljic in prijateljev, ker me ljubijo kljub parim velikim značajskim zoprnijam.

c863

Živali:

Nadljubim mačke, kar bi bilo nesmiselno skrivati. Res jih. Tudi druge živali pravzaprav ljubim, saj prestavljam polže, če jim grozi, da bodo pohojeni, segrevam čebele, da lahko v hladu odletijo domov, pobiram in premikam kače in slepce, ker bi jih drugače z veseljem kdo z lopato po glavi, lavor na vrtu pa ima plavajoči most, da lahko kuščarji in insekti splezajo iz vode, če padejo not. Na lastnem vrtu dejansko pazim, da ne pohodim čebel in čričkov. Celo psom občasno dovolim, da me slinasto poljubijo, čeprav mi smrdijo do nebes.

Kljub temu razumem naravni krog in sistem prehranjevalne verige.

IMG_1896 (Small)

Okolje:

Ljubim naravo. Ljubim vse kar počne, ker se mi zdi popolna. Sonce. Še posebej ljubim morje. In nevihte. Nevihte ob obali. Poleti ljubim celo snežinke, pozimi namreč zimo sovražim. Ljubim stara mesta, ker v njih čutim ljudi, za več stoletij nazaj.

P1010052 (Small)

Občutki:

Obožujem občutek ob prvem poljubu in svojo sposobnost, da občutke lahko prikličem, čeprav je od njih minilo že več let. Ljubim občutek utrujenosti po dobrem delu, ne po vsakem napornem delu, samo po tistem ki pusti občutek svobode in koristnosti (after efekt po tednu dela v zavetišču). Ljubim zatišje po nevihti, ko je vse oprano in meni prizanešeno. Ljubim občutek zmagoslavja, ki me prešine ko premagam, ustvarim ali osvojim karkoli. Nora sem na vsak občutek sreče, ki ga čutim, kadar je ob meni karkoli iz teh sedmih skupin. Ljubim celo topo čustveno bolečino, ki mi zelo jasno pove, da je vse resnično in da še vedno stojim na tleh. Ljubim sproščeno norost.

IMG_1614a (Small)

Vonji:

Mačje tačke, mama, cimet, asfalt po dežju v Ljubljani, Hvarska sivka, Dove original, sveže obriti moški brez kolonjske, vrtnice, na morju joda polno jutro, zrak po nevihti, sveže oprano perilo, oljne barve, ozke ulice, majhne cerkve, Lusheva Pied de pepper krema za noge, s kavo pomešan jutranji cigaretni dim.

IMG_2923 (Small)

Hrana:

Polnjene paprike, sardele, špinača, zelenjavne čorbe, curry, česen, sveže kumare, češnje, morska hrana. Ljubim doma pripravljeno hrano, hrano ki ima veliko boljši okus kot izgled, preprosto hrano. Hrano s preprostimi imeni.

IMG_2785 (Small)

Barve:

Vse barve ljubim in vsaka nekam pristoji. V ospredju bi lahko bila rdeča, ker je povezana s še parimi stvarmi, ki jih ljubim.  Rdeč lak za nohte, šminka, rdeči čevlji in obleke, torbe, stene, fasada najine hiše. Barve ljubim dovolj, da ne dopuščam kategoriziranja in manipulacije z njimi. Barve ne ločujem na moške in ženske. Ne trpim pa slabe izbire barve.

bahama mama wine (Small)

Ko bi vsaj lahko napisala čisto vse. Pa se mi ne da in že tako tvegam, da od tu naprej nihče več ne bo bral race zaradi flancanja.


Prejšnji teden sem večino časa preživela v Zavetišču Horjul. Nisem prepričana, da bom uspela občutke sestaviti v obliko, zaenkrat vem le to, da zdaj razumem precej več kot prej in potrjeno, for the record, ljubim mačke. Vem tudi to, da česa tako napornega nisem počela še nikoli.

Če bi rad kdorkoli, kakorkoli priskočil na pomoč živalim, so na Mojpes.net-u, pisanje Gargamel, napisani namigi kako.

torek, 09. junij 2009

V hudičevih gatah

Gat se pravzaprav ne vidi. Ima pa hudičevo čepico. Tole si tudi najprijaznejše mačke kdaj pa kdaj nadenejo.

 mjavablo_tru (Small)


Potem te čakajo za vogalom in te špiknejo s sulico v rit. Ali napadejo košaro za perilo. Ali pod rebra ugriznejo vašo najljubšo sobno rožo. Praskalnik nima pogojev obrambe in resno jih lahko skupi vaš mehki copat. Takrat so v hudi nevarnosti vse posode s hrano in vodo na tleh.
Vixi vmes z neta zvleče kup PS brushev in iz Mjavablota naredi dramo

mjavablo_tru copy (Small)


Napad mine, kapa z rožički je zložena v predalu, roža se pomenljivo spogleda s copatom in užaljeno povesi nos, vi pa vdano, na kolenih, brišete razlito vodo po tleh. Izpod mehko okosmatenih mačjih lopatic že poganjajo angelska krilca.

četrtek, 04. junij 2009

Bo ostalo brez naslova?

Prav verjetno. Od zadnje objave sem zelo malo spala. Oblikovalski poklic ni ravno iskan trenutno, tudi ni nujno dobro plačan, je pa definitivno eden od poklicev, v katerem se da dodatno popoldan zaslužit. Menda niste mislili, da se tak stavek lahko konča brez – AMPAK… Torej, AMPAK samo če: 

  • te delodajalec ne veže nase s klavzulo
  • če imaš doma spodoben računalnik
  • če znaš delati vse in to hitro
  • če si pripravljen delati eno in isto delo 8 ur v službi in potem še vsaj 8 ur doma
  • če imaš tolerantnega sostanovalca, ki obupa nad pritoževanjem ko zmanjka zlikanih cunj
  • če se nimaš za izvrstnega kreativca in si pripravljen kršiti kup oblikovalskih pravil
  • če… dobiš delo

Za zadnjo alinejo so tu prijatelji, ki delo, ko ga imajo preveč, delijo s tabo. Dobri prijatelji, pa čeprav zaradi njih ne spiš skoraj nič in ješ samo še Kinga Quatro. Taki prijatelji s tabo potem delijo tudi zaslužek od tega dela, če bo seveda naročnik v teh recesijskih časih sploh plačal. Če ne, pa sta oba v istem kupčku dreka, ki ga spet po prijateljsko delita.

 

Toliko o prijateljih, ki se vedno znova izkažejo za vse kar človek dragocenega ima v življenju, pa ni treba za to plačati DDVja ali kakega drugega oderuškega davka.

 

 

Včerajšnji šoping se je izkazal za šparoven izlet po CPju. Vse majice v mojem dometu kar kričijo “neumna sem in stara 15 let”, vse, ki bi pogojno lahko komunicirale “30 jih imam in to me nič ne moti” pa so precej izven mojega budgeta. Kot vedno se je izkazalo, da življenje ni fer in predvsem, da bi morala svoje cunje kreirati sama. V cornerju Diseguala sem preizkušala svoje telekinetične sposobnosti, pa se trimestna številka ni spremenila v dvomestno, prečudovit letni plašček ni izginil v plamenih in obešalniku se kovinski deli niso zravnali. Kaj bi s krivljenjem žlic, če iz telekineze ne moreš izstisniti nič koristnega za vsakdanje življenje, le skrivljen beštek imaš doma v predalu?

Bom vadila in poskušala skriviti kako budilko v stilu Rogerja Wooda

3761_Alarm



Še ena nenavadna stvar se je zgodila. Nigelina kuharska knjiga me je pustila hladno, po odkritju da je čisto spodobno pečenko uničila s kokakolo pa me je sploh minilo vse. Pa tako sem si jo želela, da po spoznanju, da me žreb ne mara preveč in da je Polonin blog cookie v žrebu ob sumljivi komisiji dobila Saša, nisem mislila na nič drugega kot da se odpovem enemu poceni modrcu in kupim tole knjigo. Vidite to je dober in prodoren marketing! Če ne bi poznala umazanega ozadja propagande, bi jo kupila, čeprav imam rada svojo pečenko na sredini surovo in daleč od karamele. Pravzaprav imam vso svojo hrano rada čim dlje od karamele.

Potem sem se jasno sprehodila okrog kuharske mize in se resno navdušila samo nad novo Vendelino (mislim novejšo od moje). Vse ostalo je sicer fejst fensi, kuharji so postavni, slike so briljantne… brbončice pa so se zbudile šele ob sliki na kateri dve nuni razvlačita vlečeno testo. Torej, za vse, ki mi še niste dali darila za rojstni dan (ki sem ga imela v vmesnem času) – Zmeraj sestra Vendelina je knjiga, ki si jo zares želim kadar nisem zaslepljena z zvenečimi imeni in pripadajočo propagando.

 

 

Ko sem ravno pri čvekanju in izlivanju čustev na papir, lahko napišem še kako jezna sem nase, ker sem površna… ah, kar butasta bo dober izraz! Mislim, da se mentalno zdravemu, odraslemu človeku težko zgodi, da ob pogledu na zapis do 22h, pomisli, da je to do polnoči. Se pa zgodi Vixi (to mrho bom res dala v kot na koruzo klečat) in zaradi te šlamparije zgubim na licitacijah krasen na kožo mi pisan telefon, ki za razliko od mojega dela. Škoda besed. V upanju, da se bo dalo zmagovalno licitatorko kako podkupiti se zdaj za kazen učim – koliko ur ima dan, koliko minut ima ura, koliko kvadratnih metrov je en ar in koliko gramov gre v eno kilo…

 

 

A ustvarjanje? Nimam časa za ustvarjanje, a vam nisem ravnokar razložila, da ima moj dan samo 22 ur!?