petek, 20. marec 2009

Sladka nostalgija

PolonaP me je spomnila na tista leta... Polona me spomni na vse sorte, na take stvari, ki latentno počivajo nekje spodaj in se očitno vztrajno upirajo temu, da bi dvignile moj ugled. Ne vem sicer če to drži, saj je večina stvari, ki me prevzamejo in "delajo posebno" takšnih, ki veljajo za staromodne, obupno nepopravljivo romantične, neopisljivo preproste ali preprosto wierd. In potem ona piše o Scarlett in jaz se sprašujem, zakaj Scarlett nisem omenila že jaz, zakaj nisem pisala o njej, o nori ljubezni, ki tiči za štirimi urami filma ali v dobrih 15 cm debeline knjig. Ona je vendar moj idol. Moja Madonna iz leta 1850 in nekaj. "Frankly my dear, I don't give a damn" je moja najljubša filmska fraza in potihem si vedno želim, da bi to izrekla Scarlett Rhetu, namesto obratno. In potem Mary Poppins! Damn! Film ob katerem sem nazadnje, pri svojih 33 (letos), s solzami v očeh ploskala in poskušala pravilno zraven prepevati:
Supercalifragilisticexpialidocious (superkalifrađelistikespialidoušs)
Kakih 30 let nazaj je z mano to prepevala moja manči.

Oh in sploh naj ne začnem o tem, da sem kot majhna punčka na veliko lagala o čarobni paličici, ki jo imam skrito v premogovni drvarnici, na notranjem dvorišču hiše na Starem trgu 9. Ja, ja, pod kupom premoga je jama in tam imam skrito paličico. Taka zlata je, v roza odejico zavita... Ampak mamici in očiju pa ne smem povedati, da jo imam. Ne bi razumela, saj onadva ne čarata. Halo!? Harry Potter?! Jasno Rowlingova je ukradla mojo zgodbo, mojo biografijo pravzaprav in napisala uspešnico. Uspešnico od katere bi morala jaz dobivati, recimo en cent od prodanega izvoda, uspešnico, ki je v prodaji mirno sklatila s prvega mesta Biblijo, ki je najbolje prodajana pravljica že 2000 let!

Bo že držalo, da so vse najlepše pesmi že napisane. V resnici pa so vse tele litanije samo moj kompliment. Kadar rečem, da si želim, da bi to naredila/narisala/napisala jaz, takrat mi je to res zelo, zelo všeč.

Vedno zaidem. Kako hitro. Polona me je spomnila na tesne stopnice v Ljubljanskih Križankah, o tem sem hotela pisati. Na polno dvorišče premladih kadilcev. Na kamnite stopnice tam zadaj in kamnita korita, kjer je občasno zrasla kakšna... kak luštrek. Na podstrešne risalnice. Na neko drugo Polono, pa legendo Jožico in Šafrana, ki je na momente pozabil, da je v razredu polnem znanja željnih. Na tisto za umetnostno zgodovino, ki sem jo imela res rada. In na Močnika, ki ga še danes ne maram. Pa moja mama tudi ne. Sem pa kljub temu odnesla nekaj malega risanja, ki ga ob manj zoprnem profesorju ne bi. Polonin projekt 30 dni avtoportretov je potihnil, pa mi je bil všeč. Vsaka študijska risba me spomni na pručke in risalne deske in na risanje stola do nezavesti. Istega stola, ki ga je na tej isti šoli risala tudi moja mama, 15 let pred mano. In skicirke, ki je bila takrat prevečkrat prazna, kdo pa je maral domačo nalogo. Vmes je odmevalo Smrekar, Koman, Klančar, sreda, prvi dve uri! Ahmmm, zaspala sem, zamudila sem, avtobusa ni blo... Tako zelo sem se vživela, da sem začutila kako sem se počutila takrat. Kakšen je bil občutek pred uro, med risanjem. V mislih so se pojavili obrazi, ki so v skoraj sklenjenem krogu strmeli v isti motiv, vizirali, radirali... S tem metuljčkastim občutkom v želodcu sem obrnila list v skicirki in s tresočo roko poskusila skicirati Debelega, ki je spal spanje pravičnega na kavču. Hvaležen objekt za risanje "portreta", saj se ne premakne niti za milimeter in za rezultat na listu mu prav malo mar.
V mislih je grmel Močnikov glas - Ne riši jih takšne kot bi želeli izgledati! Riši takšne kot so! Grobovškova ima podbradek, nariši ga! Ona ni lepa, nariši takšno kot je!
Se vam že kaj sanja, zakaj ga nisem marala?




Prav, pač nimam več pojma. Naj vam namignem - študijsko risanje - ne tako zelo easy. Občutek pa je bil dober. Občutek je imel kakih 17 let in nobene skrbi v življenju, razen kako hitro lahko med glavnim odmorom pride do Drame in tam ob kavi pokadi čimveč cigaret. Če mislite, da je Občutek takrat razmišljal kaj bo delal ko bo star 33 let, se zelo motite.
Prav resno resnično sem čutila All starke na nogah. Naredite to kdaj, vrnite se tja, zaprite oči in samo uživajte.

15 komentarjev:

Simona pravi ...

šmrk, šmrk, tole je pa tud mene popeljalo nazaj in mi orosilo učke. Predvsem tisti stol z najbolj čudnimi nogami ever, pa vse tiste čik pavze v križankah. Ja tud jz sem mela ful rada umetnostno, močnika pa kot se spomnim noben ni maru...

Maja pravi ...

vixi - tudi mene si popeljala nazaj- na faks. začetek faksa, ko sem se na novo znašla v ljubljani in gulila klopi na arhitekturi. in na suhadolca, ki je učil prostoročno risanje in ga tudi nikoli nisem marala... pa na novo ljubezen, ki je že zdavnaj minila, pa na... vse tiste stvari, ki se jih je lepo spomniti, ko zaprem oči in uživam... in vonjam pomlad okrog križank in čutim korake pod nogami, ko hodim proti faksu... ampak ko odprem oči, sem vseeno vesela, da sem sedaj tukaj :) in hvaležna za vse te spomine, ki so me izoblikovali.

Marna pravi ...

Lahko ti rečem samo to, da sem uživala ob branju tvoje objave ... no, pravzaprav zmeraj uživam.

Anonimni pravi ...

PolonaP - sem mislila, da sem to jaz. ;)

vixi pravi ...

A imamo dve PoloniP?

Uživajte v zaprašenih spominih :) Edini prah, na katerega nisem niti malo alergična ;)

Matilda pravi ...

No, zdaj vem, kako bi bilo, če bi pred 200 leti šla na Oblikovno in ne na Gimnazijo (je bilo kao boljše izhodišče...danes se sprašujem za kaj!)

Urška S. pravi ...

Ajme, luštno je blo to prebrat...

Če bi še enkrat imela 14 let, bi se brez pomislekov zopet vpisala na SŠOF. Čeprav se mi je takrat zdelo, da blazno trpim. :)Je pa bilo risanje poleg zgodovine umetnosti moj najljubši predmet. Mogoče pa še kdaj poskusim prijet svinčnik v roke.

polonap pravi ...

Et tu Simona?

Ma jaz se od oblikovne še najbolj spomnim vse tiste nepregledne množice boysov, ki so mi povzročali hormonsko ravnotežje. (Matilda, v TEM pogledu, ne veš kaj si zamudila). Po pravilu so hodili na grafiko, ali pa so prihajali iz drugiš šol viset na dvorišče. Kakšni kjut boysi.
Jaz imam enega še zmeraj doma.

Moram povedat Še LOVE, da se pride pofočkat. Čeprav je bila ona takrat tako pridna , da je sploh nismo jemali sabo na....eeehm, ja, luštrek ne?

polonap pravi ...

By the way:
moja otroka kažeta vse tendence, da se bosta znala bolje preživljati z barvico v roku, kot pa v med dokumenti v map'cah...
AMPAK nisem čisto prepričana, če bi vspodbujala vpis na SŠOF.

ja, bilo je Luštno.
ja, smo res dobro žural.
NE, NOBENE, NIKAKRŠNE klasične izobrazbe, si nismo pridobili.

z možno izjemo Književnosti, jaz sem imela..o, madona... kako je že bilo ime tisti rdečelaski?

polonap pravi ...

aaaa Tomaškova. Me je spomnila LOVE.

No, njo sem imela pa na nek način rada.

vixi pravi ...

Ja ja Polonap, rdečelasa Jožica, legenda. Nič slovnice, samo književnost in ko sem bila v četrtem, so nas presenetili zaključni izpiti in smo slovnico vzeli v dveh mesecih za vsa štiri leta :P Igro s hudičevim repom nam je brala tako zavzeto, da ni opazila, da je šlo med tem pol razreda na čik...

Kjut boysi z grafike in fotografije. Njami.

In resnica je, da nimamo nobene izbrazbe. Naj bodo raje frizerke in hodijo na sšof samo med odmori :)

polonap pravi ...

vixi ti SI moja generacija.

Carmen pravi ...

Tale objava je pa naravnost krasna!
Na tako deževen dan kot je tale danes, toliko smeha na vse zgodaj zjutraj. In toliko spominov (tistih ki mi jih NI zameglil luštrek in tistih ki niso odšli s podivjanimi hormoni)
Tukaj ni kaj dodat!

Vixi, pri meni imaš nagrdo
http://vizijakuhanja.blogspot.com/2009/03/nagrada.html

Carmen pravi ...

Aja, pa mački zgoraj so res posrečeni.

Matilda pravi ...

Ta prave profice za slovenščino so bile očitno povsod iz istega gnezda. Mi smo brali, pa v kino hodili (ne vem, če je katera generacija toliko Fassbinderja vidla na račun šole)pa spet brali, pa debatirali in slovnice dobesedno ni bilo. Resnično. Nič. Aja, pa neopravičenih ni nikoli izdala staršem (bil anamreč tudi razredničarka)...same enkrat mi je rekla, naj mamin podpis preveč podoben maminemu... No, saj se vidi(ko sem italijanščino vpisala sem morala predlat vso slovnico najprej - slovensko. Pa je nisem).Naj moment - na maturi (naša profica si je v tem času omslila rizično nosečnost in je seveda ni bilo) smo lahko na klopi imeli vse dele Snopičev (se jih spominjate...verjetn, da ne), da smo definicije lahko prepisali. Slovenščina, odlično. Je pa bila razočarana, da nisem šla na FSPN, jaz pa še bolj da nisem bila sprejta na oblikovanje.