ponedeljek, 21. december 2009

Rokoforčki?

[Ročni termoforčki. Vixiforčki. Ali pa samo kičiforčki.]

° p e p e r m i n t ° je objavil malo šolo kvačkanja grelčkov za roke. Kolibri je podala najbolj jasna in simpl navodila za izdelavo nepogrešljivega in nadvse modnega koščka garderobe. Povrh vsega, jih v zameno za komentar in dober glas tudi podarja, na podlagi žreba, enkrat okrog božiča.


Ne tako dolgo nazaj sem kupila par prejic hecne kosmate niti iz katere naj bi nastali ravno grelčki. Na pletilke seveda, ker štrikanje je nadvse kul in jaz to obvladam… Izkazalo se je, da je nit strašno nekvalitetna in jaz morda pletilk vseeno ne obvladam tako zelo, kot bi si želela, predvsem pa ne tako zelo, kot je to odzvanjalo v moji glavi. Po treh neuspelih warmerjih, sem zagnala pletilke v kot in prekucnila celo hišo, da sem se dokopala do kvačke, ki reva ni videla svetlobe že kakih 20 let zagotovo. Na kavč sem si privlekla še knjigo z raznimi kvačkarskimi nasveti in soboto preživela na kavču, v pižami, s krčem v desni roki, medtem ko je temperatura zunaj nihala med –10 in -20°C.

Pa sem kvačkala in parala, se jezila, vmes jezno metala drva v kaminsko peč, kot bi bila ona kaj kriva in podila mačke iz naročja, ki niso hoteli razumeti, da tokrat klobka volne ni njihova priljubljena igrača, ampak center vseh mojih razrvanih živcev.

In ko je nastal prvi, je bil drugi dokončan na dušek. Sicer sem ga ravno tako popravljala saj sem spet nekje vmes narobe štela, a vseeno mi ni več vzel pol življenja ali celega dneva.

Težko bi povedala kako hvaležna sem starimami za to znanje. Če ne bi odšla tako mlada, bi morda tudi jaz ne porabila celega dneva samo za razmišljanje za začetek, ampak bi tole obvladala. Vem, da je ponosna, ker sem vključila vso možno trmo in gotovo se ji je kolcalo tam kje na oblaku, saj sem veliko časa vmes mislila nanjo in imela pred očmi njene spretne prste, ki so pletli in kvačkali kot bi se rodila s pletilko v roki. Predvsem je gotovo vesela, da je končno dočakala dan, ko sem končala dva enaka dela, torej par nečesa pletenega.

Skratka rokoforčki so končani. So nad kičasti in kolikor se je le dalo drugačni od Kolibrijevih, ki so preprosto elegantni in vsestranski.

 

Vsekakor bodo še nastajali, vsaj ta trenutek zelo verjamem v to. Vesela bom priporočil za nakup preje, bombaž, bambus, karkoli naravnega, morda celo bio ali organskega, če seveda od slovenskih trgovin ne pričakujem preveč.

 

Obljubim, da ne bodo vsi tako zelo… hmm… madamski.

 

petek, 11. december 2009

Božična šoping lista

Preden začnem pisati, se moram zahvaliti tisti, ki mi je povedala za Windows Live Writer. Ne predstavljam si sestavljanja tega vnosa v Bloggerju. Hvala, mislim, da je bila K.

Začela bom s Horjulom, ki ta trenutek ponuja samo en artikel. Pravzaprav dva, enega pasjega in enega mačjega.

Koledar 2010, krasen, veeeelik, poln smrčkov, učkov, tačk in modrih misli kosmatih glav. Oblikoval ga je moj prijatelj Robert, ki ima spletno stran, tako kot vsaka spodobna kovačeva kobila, v izdelavi… Prodajno mesto v Ljubljani je na kliniki 300 kosmatih. Prodajajo pa se tudi preko prostovoljk na parih mestih po Sloveniji. Več v temi na mojpes.net-u.


~___________________~



Nadaljevala bom z Mačjo hišo, ker tam Vixi nekaj miga. Mačja hiša je pripravila cel prodajni program in vesela sem, da je bil tako lepo sprejet.  Res ni težko najti česa zase ali za darila.

Trenutni prodajni hit so keramični lončki z raznimi motivi, v več barvah in različnih oblik.

Imajo pa še majčke s kratkimi in dolgimi rokavi, jopice s kapuco, flise, torbice in torbe, odejice, nakupovalne vrečke, rokavičke in šale, predpasnik, celo paleto brisač in spodnje hlačke. Za punce in fante, majčke in jopice tudi za otroke. Tudi koledar za 2010 imajo in v njem je mister meseca aprila moj krasni Debeli. Poudarila bom še to, da so vsi materijali visoke kvalitete, za kar še posebej čestitam in pozdravljam.

 

   

Ravnokar sem končala eno manjšo kolonijo Čombetov in Cvetk, ki bodo prvič na voljo to soboto (12.12.), v kinoteki. Seznam ostalih stojnic v decembru je na strani Mačje hiše.

MH_all (Small) 

Celoten izbor si poglejte v začasnem Mačjem butiku. Okrog 15. decembra pa se odpira čisto prava e trgovina, ki bo poleg butika ponujala še vse ostalo, kar kosmatinci potrebujejo, tudi za kužke.

~___________________~

 



Ljubljansko društvo za zaščito živali
ima mini spletno trgovino Nakupi iz srca z majčkami, spodnjimi hlačkami in skodelicami. Nakupe iz srca lahko v živo opravite v trgovini O'Neill - BTC, hala A, 1.nadstropje (vhod A7). Vseeno se splača obiskati njihovo stojnico, kjer ponujajo tudi unikatne izdelke izpod rok prostovoljk.

   

Ponujajo še eno krasno rešitev iz zadrege, kadar ne veste kaj bi podarili. Supertačka je del Krilc. Z nakupom supertačke obdarovancu pošljete čudovito voščilnico in v njegovem imenu darujete izbran znesek živalcam za točno določen namen. Voščilnice vsebujejo čudovite ilustracije Mete Mundus.

 

 

 

~___________________~

 



Žverca - Društvo za pomoč živalim Škofja Loka – Kranj na svoji strani ponuja kup izdelkov. Koledar 2010 za pasje in mačjeljubce, majčke, nalepke njihove tačke s srčkom in res super izdelki njihovih pridnih članic. Ponujajo super trpežno, pleteno pasjo igračo in mačje kickerje lastne izdelave ter ostale unikatne izdelke. Info o stojnicah v decembru, na njihovi strani.


 

 

 

~___________________~

 



Mačjelovka ima stojnice polne ročno narejenih izdelkov, saj jim pomaga par pridnih ustvarjalk z Otoka zakladov. Imajo tudi bogate srečelove. Vem, da so ves čas na terenu in da jih je premalo za to stran ni ves čas ažurirana. Ta trenutek ne najdem podatkov o stojnicah, vem pa, da bodo. Če bom le našla kakšno informacijo, jo bom z vami delila v komentarjih. Pri njih se namreč med drugim najdejo mucki za srečo, krasno poslikani krožniki, glineni izdelki in domača mačja meta.

   Ah seveda in cool majčke.

 

 

 

 

~___________________~

 



Društvo prijateljev živali severne primorske je precej mlado društvo, ki je tako kot premnoga društva nastalo iz potrebe, zaradi katastrofalnih razmer v regiji. Punce se res trudijo in so že v tako kratkem času lahko ponosne na kar nekaj dosežkov. Njihov mini bazar sem našla skoraj po naključju, saj so ga skrile na mojpes.net v svojo temo. Škoda, jaz sem se takoj zaljubila v izdelke. Nič hudega, vse se da naročiti preko elektronske pošte.


 

 

 

~___________________~

 



Z veseljem odajam še Pomursko društvo, ki ravno tako zbira denar za živalce tudi s prodajo izdelkov z logotipom društva. Pisane majčke, kapice in nahrbtniki. Več o tem s čim vse se spopadajo, na zgornjem linku, kjer najdete tudi mail kjer lahko naročite izdelke in podatke o stojnicah v decembru. Pridne punce so zaorale precej trdo ledino v Pomurskem koncu.




~___________________~

 



 

Ta trenutek se najbolj bojim, da sem koga generalno izpustila. Vsekakor so to stojnice in trgovinice in tržnice takšnih, ki na ta način pridobljen denar vtaknejo izključno v živali, v nego, oskrbo in vse pritikline, ki pridejo s tem. Društvu za zaščito živali Ljubljana lahko namenite tudi vaš delček dohodnine. Vsem želim dobro prodajo in blag december, da ne bodo zmrzovale po stojnicah. Ostalim želim prijetno nakupovanje. Na stojnicah vedno dobite tudi vse možne informacije. Vem, da se bomo vsi po svojih močeh trudili za izboljšanje razmer na živalskem področju. Da vam bo malce bolj jasno s čem vse, se borijo člani in članice, ter drugi podporniki, si lahko ogledate prispevek iz oddaje Preverjeno, če ste jo zamudili v torek. Razprava na to temo teče na mojpes.net-u.

Na koncu še za res dober vpogled v stanje pri nas priporočam portal in forum mojpes.net, kjer najdete tudi članke, nasvete in ogromno informacij, ki vam pridejo prav kadar si življenje delite s kosmatimi repki in tačkami. Portal lahko podprete z nakupom mojpes.net majčk s posrečenimi pasjimi motivi, v mojpes.net trgovini.

 



 

Upam, da vse povezave delujejo, ura je pozna in jaz MORAM spat. Če vas je kak link odpeljal v neznano me prosim opozorite, da popravim kikse.

ponedeljek, 07. december 2009

Medklic

(sledi dolg tekst, recimo mu “bob ob steno”, ki bo nekaterim krasno izhodišče za pričkanje in tratenje časa. Nekaterim morda v čisto prijetno branje, morda tudi odkritje česa novega. Nekaterim priznanje za njihovo delo, za katerega nočem, da ostane skrito)

Najprej, “for the record”, sem povsem sita tega, da bojda nekoga poveličujem in sem krivična do vseh ostalih, bla bla bla. Kup informacij, ki vam da kar dobro sliko o vsem, je dostopen javno – uradne ure, internet, telefon. Zavetišč je pri nas pravzaprav veliko, glede na površino. Za nekatera bi bilo bolje če jih ne bi bilo, a teh je še najmanj, v premnogih pa bi se živalim slabo pisalo, če bi bile odvisne od vodstva zavetišč. Govorila sem o zavetišču in o politiki vodstva. Ne o društvih, ne o posameznikih, niti ne o projektih.

Torej naj na tem mestu v nebo povzdignem vse pridne prostovoljce in (predvem) prostovoljke. Spet ne vse, ampak tiste ki o problemu razmišljajo globalno, v lokalnih zavetiščih sekirajo vodstvo, jim v obraz mečejo zakone in pravilnike, ter podajajo prijave na VURS. Zraven poskrbijo še za to, da imajo živali na čem ležati, da so čiste, sprehojene in imajo primerno nego. Še več, mnogo se jih trudi z ročno narejenimi izdelki, ki jih tržijo izključno živalim v prid. Še več, zastonj pišejo tekste, lektorirajo, prevajajo, oblikujejo logotipe, oglase, plakate, glasila, fotografirajo, oblikujejo in postavljajo internetne strani in jih tudi redno ažurirajo… Dela je v ozadju toliko, kot na terenu in je ravno tako pomembno, potrebno in zelo iskano.

Če želijo poimensko objavo, jih z veseljem ovekovečim na raci, a glede na to, da nekaj zelo predanih poznam osebno, tega niti ne želijo.

Če kdo dovolj pozna delovanje kakega drugega zavetišča, poimensko, brez megle, da ga lahko izpostavi kot “non kill” in živalim ter trenutni problematiki prijaznega, v skladu z zakonom in pravili delujočega, je vabljen, da spiše sestavek, ki ga bom objavila v njegovem imenu oz. objavila link do le tega.

Sklepam in upam, da bralec razume razliko med evtanazijo in usmrtitvijo, med društvom in zavetiščem.

Slišati je že bilo, da pljuvanje jemlje zagon, česar si res ne bi želela, torej raje hvalim tam, kjer imam kaj.

Številni prostovoljci in prostovoljke nimajo svojih stojnic in trgovin, da bi jim bil povrnjen kak strošek, ki ga nesebično dajejo iz svojega žepa, je pa nekaj društev, ki se trudijo prostovoljcem pomagati. Poskušajo kriti stroške veterinarskih storitev, hrano in opremo za začasnike, predvsem pa se trudijo z ozaveščanjem in izobraževanjem. Večinoma so člani(ce) društva tudi tisti, ki tekajo gor in dol po terenu in se bolj ali manj uspešno bodejo s svojimi občinami in lokalnimi zavetišči. Tisti, ki so jim v glavnem interesu živali in delujejo kolikor se da celovito na tem področju, tudi veliko sodelujejo med seboj.

Rada bi sestavila šoping listo tistih, ki po mojih izkušnjah, po slišanem in do sedaj videnem, delajo dolgoročno in gre denar res za sterilizacije/kastracije, operacije, okrevanja, nakup opreme, hrane, zdravil… Take, ki vedo, da se samo na donacije ne gre zanašati in se trudijo tudi sami sebe, vsaj deloma, financirati. Takšna oblika donacije je za marsikoga lažje sprejemljiva, saj za svoj denar nekaj dobi, poleg zadoščenja, da je šla kupnina za nek namen. Po vrhu vsega, so izdelki nadkrasni in za vsakogar se najde nekaj.

To ne pomeni, da živali v okrilju tistih, ki jih ne omenjam ne potrebujejo pomoči, nasprotno, dobra informiranost in pomoč v obliki prostovoljstva, lahko marsikaj spremeni na dolgi rok. Čisto vse na koncu koncev, ni v denarju.

Še tolele – na humanitarne organizacije, društva ipd. za pomoč otrokom, ženskam, žrtvam nasilja, socialno šibkim, odvisnikom… se ne spoznam preveč. Vem, da je situacija nekaterih ustanov ravno tako krizna in da so nekatere ravno tako pokvarjene do obisti. Ne bom enačila živali in ljudi, ker gre to marsikomu v nos, čeprav je zame bitje srca nekako enako glasno tukaj ali tam. Če je kdo dejaven v humanitarnih vodah in ima listo zaupanja vrednih, ki se na kakšen način v tem času zbrati sredstva za svoje delovanje, naj mi jo pošlje in z veseljem jo bom delila z vami.

ponedeljek, 23. november 2009

Čakajoč na srečen konec…

…ali, na koncu bo vse v redu, če ni v redu, še ni konec.

Zofi je še vedno živa. Super ne, samo da nas ne boli, ker misel na smrt take krasne kužike res para srce, pa da se nam ni treba več ukvarjati s to mislijo. Nam bom kar takoj pokvarila dan, zgodba nima srečnega konca. Sploh še nima konca. To, da Zofi še živi ni in ne bi smela biti stvar osebne izbire, morala bi biti stvar vsake izbire. T61 bi moral biti za živali izhod iz hude bolečine in stiske, končanje muk in dostojanstven konec življenja takrat, ko smrt predstavlja bistveno prednost pred življenjem, na fizični ravni. Ko smrt predstavlja bistveno prednost pred življenjem za žival seveda, ne za človeka odgovornega za to žival. In za Zofi smo po malem odgovorni vsi, pa naj vam je to všeč ali ne, vsaj vsi tisti, ki pravimo, da nam mar, da nam ni vseeno. Vsi tisti, ki smo veseli in hvaležni, da to malo zlato zavetišče obstaja, da je lastnica ena Polona, ki ve kaj je evtanazija in se z njo NE strinja, dokler nima od nje korist samo žival in nihče drug. Edino zavetišče, ki deluje po “non kill” pravilih, pri nas. Edino zavetišče, ki se vsakič posebej, brez razmišljanja, ne zmeni za 30 dnevni zakonski rok, ki skrbi za to, da je tam nekdo 24/7 na uslugo živalim in porabi vsak cent donacij za to, da lahko mačka, ki je tam že več kot eno leto, zadovoljna in debela še vedno išče svoj dom. Ker dom lahko najde samo živa jasno. Resno, zavetišče, ki statistično razmerje umrljivosti pri pasji kugi, obrne na glavo, ker nekdo cel teden bedi ob bolnih živalih in reagira na vsak njihov stok in za to preživijo…

Zakaj jih je toliko? Ker od tam pač nobena žival ne gre na slabše, le na enako ali bolje. Si predstavljate, da bi Zofko oddali kar prvemu, ki je klical in je hotel NESTERILIZIRANO ker je RODOVNIŠKA. Se vam svita, kam pes taco moli?



Ne me razumeti narobe, seveda sem zelo vesela, da Zofi še vedno maha s tistim svojim metlastim repom, a se zavedam, da se zadeva tu ni končala. Vseeno ne bo mogla večno ostati tam gor. Počutim se nemočno, ker nisem tista, ki jo Zofi rabi, kajti če bi jo lahko prehranila in imela ograjen vrt, bi namreč tegale ne pisala.




Ponedeljek je in tako zvani veseli december se bliža. Morda bi lahko danes začela proslavljati in nazdravljati. Ker vsak dan dve uri preživim na cesti, bi fino pijana lahko še koga povozila mimogrede, to je zdaj precej moderno početje. Zelo malo verjetno je sicer, da bi s tem odstranila koga, ki je npr. mučitej živali. Zelo malo verjetno je tudi, da imam čas za proslavljanje in prav nič verjetno ni, da bi se takšna še usedla za volan. Vsi ki umrejo v zadnjem času, so namreč neverjetno dobri ljudje. Torej je statistično gledano veliko več verjetnosti, da bo nekdo, pijan, snel s ceste mene, ker se uvrščam med “dobre ljudi”.  Očitno pa je večini precej vseeno na kateri strani statistike živiš.


In veste kaj je najhuje, ker bo ob takšnem zapisu spet hudo samo tistim, ki jim že tako ni vseeno. Res prekleta jajca, vam rečem.

Drugače pa Zofi na dieti poje 1kg ajdove kaše in 400g ribe, divjačine, konja ali kozlička ter porabi 3l ustekleničene vode na dan, če bi kdo slučajno želel Zofki za kak dan kupiti hrano. Ravno tako še vedno išče posvojitelja, hej, lahko tudi resnega sponzorja vsaj. Saj v bistvu jo je treba hraniti samo še do leta 2012, potem bo pa menda vendar konec sveta.

Srečen konec bi to bil, pravzaprav.

 

 

PS: Obljubljam, da naslednji vnos piše Vixi, ki bo vesela in razigrana, se bo hvalila z novimi izdelki, povedala kaj kupujte letos za darila, da bo šlo zraven še za dober namen in bo trdila, da ne verjame v napovedi o koncu sveta.

petek, 13. november 2009

Verjamem v angele. V nekaj dobrega v vsem, kar se zgodi.

V resnici angelov ni, vsaj ne tistih, vsemogočnih, z labodjimi krili in ostalim sranjem, ki paše zraven. In zgodijo se tudi stvari, v katerih ni prav nič dobrega. Lahko se zlažemo sami sebi in z nekaj malega filozofiranja, verjamemo tudi v angele. Pa še v to, da je v vsem kar se zgodi, nekaj dobrega. Blagor tistim, ki to znajo.


Namen te objave je samo to, da Zofkina zgodba doseže še koga izmed tistih, ki je niso prebrali že na mojpes.net-u, ki ne spremljajo rubrike kuža in muca meseca na strani Zavetišča Horjul, ki niso prebrali moje objave na Otoku zakladov, ki niso oboževalci vixi, na Facebook-u. Koga izmed tistih, ki njene zgodbe ni zasledil pri svojih prijateljih na FB, kakem drugem blogu ali morda dobil njeno zgodbo na mail.


Seveda ne gre samo za Zofi. Tam svoj dom čakajo tudi Mali, Fly, Maureen, Amy, Wine, Oza, Axa, Bond, Ona, Rio, Panda, Najka, Scotty, Loga, Zoro, Toško, Tris, Štrumf... Vseeno, Zofi je tokrat kuža meseca, ker svoj dom v zavetišču čaka že 16 mesecev in tokrat je to zadnji poskus, da se zanjo najde posvojitelj.

Sem omenila, da je Zofka črna rodovniška šarplaninka?

zofi

 

Samo dve leti stara, črna, rodovniška šarplaninka?

 

Do ljudi prijazna, samo dve leti stara, črna, rodovniška šarplaninka?

 

Scrkljana, do ljudi prijazna, samo dve leti stara, črna, rodovniška šarplaninka?

 

Sem omenila, da je alergik, poje cca. 25 kg dietne hrane na mesec in ne mara psov?

Ta, zadnji stavek, je verjetno njena smrtna obsodba.







I have a dream, a fantasy. To help me through reality.

 

 

© Vse Zofkine fotografije so last Zavetišča Horjul in tistih, ki so jih zanje posneli.

Ráca racà na Ptuj in čofota v Lučkinem gaju

Namesto, da bi trapasta ptica letela na jug, moja raca frči naokrog po malih, prijetnih slovenskih krajih.

Eno nežno gnezdece je spletla v Ptujski prodajni galeriji Štibl.

 

Če si želite Ptuj odnesti s seboj, je to zdaj povsem mogoče.




Enega, bolj pisanega, si je spletla v cvetličarni Lučkin gaj, v Mežici.

 

Tam v gaju, cel dan žvrgolijo ptice.


V obeh trgovinicah ponujajo še druge krasne reči, vse na roke narejene in z ljubeznijo prepojene.