sobota, 20. december 2008

Najlepše od srca in prave ljubezni

Vedno je vse najlepše, kadar je od srca. V telih ploščicah sem se ujela. V užitek so mi. Ne ravno vse, a se potrudim, da vsako spremenim v posebno in edinstveno. Zato od tega ne bom nikoli obogatela, ker nočejo nastajati po tekočem traku, ker jaz tako ne znam funkcionirati. V vsako vrežem tudi malo sebe, predvsem pa se trudim vrezati del tistega komur ali čemur je namenjena. Ob ustvarjanju mislim nate. Nate, ki boš izdelek dobil v roke. Za njimi stoji zgodba, zato so dobile oznako, da "imajo tisto nekaj". In mene resnično najbolj veseli, da imajo tisto nekaj. Čarovnica v družinskem deblu se potrudi, da zadanem, čeprav se mi zdi, da večino dela opravi vesolje. Vesolje mi šepne, srce izbere barvo.

Vesolje mi noče šepniti številk za loto. To verjetno še pride.


Tia in Neja sta sestrični, hčerki dveh sester, ki sta močno povezani. Družinske vezi se mi zdijo jako pomembne, kadar so res lepe in iskrene in popolnoma zanemarljive, kadar to niso. Tako zelo lepi deklici sta in njuni materi - sestri, bosta poskrbeli za to, da bosta sestrični ostali prijateljici. Neja obožuje mucke, Tia je bolj filozofska. Tijino mamo skrbi veliko stvari trenutno. Vse bo v redu in razmišljam že o novi ploščici.

Maria je še ena izmed mnogih "mini me". Tako sem izgledala jaz in tako sem videla svojo hči. Vgrajenega ima dovolj srca, da se v njej najde mnogo deklet, da mnogo mam v njej vidi svojo hči, da babice vidijo vnukinje. Vilinski otroci, ki vidijo več, kot smo jim pripravljeni verjeti. Se ne spomnite česa vse, vam niso verjeli?

Zavetišče Horjul je pogosto v mojih mislih. Preveč prebivalcev ima, da bi vse poznala po imenih, jih pa pozna Polona. Polona, ki jo vsak vidi kot svoje ogledalo. Jaz vidim nežno in rožnato, mehko in toplo. Tisti, ki jo vidi drugače, bi mogoče moral razmisliti o sebi. In ko mislim na mokre smrčke, ki bi se morali tiščati lic svojih lastnikov, namesto zamreženih boksov, ko mislim na mačje tačke, ki bi morale mečkati naročje svojih ljudi, namesto neskončnega naročja Polone, takrat nastanejo meni najljubši izdelki. In ko se zanje izlicitira visoka cena, sem srečna, čeprav gre vedno iz žepa tistih, ki že tako prispevajo več kot dovolj.


Našla sem sliko od lanskega leta, moja manči med slikanjem v naravi. Najlepša in vedno s srcem. Tisto najpomembnejše je, kar me dela takšno kot sem. Hvala.

16 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Čeprav so mi všeč tvoji izdelki pa tudi blog, ampak tale z ogledalom je pa malo huda. Kot svoje ogledalo pa ene Polone res ne potrebujem. In mi zato ni treba razmisliti o sebi. Dovolj je, da pogledam sebe in vase, in da mi je všeč kar vidim!

Sonja pravi ...

Ploščice so lepe, tako kot vse tvoje. Verjamem, da si bo ustvarjanju tako uživala, kot Bonca na zadnji fotografiji. Je čisto "not", zasanjana..

Spela pravi ...

Ravno to mi je pri tebi všeč, ko daš v vsak izdelek del srca. Tudi jaz se ponavadi potrudim, da gre iz srca, čeprav jemljem ideje od drugod. Nekak je tisti del v moji glavi še vedno dokaj zaknel...mogoče se nekdaj prebudi ;)

Izdelki pa itak super! Mini Vixi je pa čisto taprava....čisto ti...mini ti :)

vixi pravi ...

Haha, Anonimni, saj nisem napisala, da bi morali pogledati vanjo, da vidimo sami sebe. Če pa nanese, da jo "pogledaš" in ne vidiš dobrega (kar se nekaterim zgodi), po mojih izkušnjah, ni problem v njej. Drugače pa težko komentiram to, da bi bila sama sebi vedno dovolj visoko merilo, ker se mi zdi da je vedno prostora za več. Čeprav se zdim sama sebi kar v redu, verjamem v - učiti se, učiti se in še enkrat učiti se.

Sicer pa je vseskupaj letelo na problematiko, ki me zadnje čase precej jezi in vsi komentarji so zelo dobrodošli, še najraje podpisani ;)

spela pravi ...

Kako lepa "serija" ploščic!

Mala vixi ima tako luštno oblekico, da sem kar nekaj minutk strmela vanjo, horjulski mulc ima pa tako udobno blazino, da bi se z veseljem ulegla nanjo. Vixi, tvoji detajli so mi neznansko všeč, se vidi, da vložiš veliko truda in natančnosti v ploščice.

vixi pravi ...

Hvala Sonja in hvala obe Špeli :)

Špela (tadruga) o natančnosti sploh ne bi, ker sem že tako malo sloppy ob tvoji natančnosti pa sem cel kaos :D

Drugače pa vem, da nas večina "amaterjev" dela zelo s srcem zato se rada sprehajam po ustvarjalnih blogih in temu namenjenih forumih. Ker je večino časa prijetno :)

Maja pravi ...

Vedno rada preberem tvoje objave, saj poleg tega, da ustvarjaš čudovite stvari, tudi enkratno pišeš. Mislim, da ti "finančno" obogatela nikoli ne boš, ker ti ni treba. Tvoje bogastvo je v tebi, pa če se to sliši še tako obrabljeno. Te ne poznam, ampak samo predvidevam, da te itak ne bi osrečilo-koga pa že je? Tudi če bi zadela na lotu, bi šla najprej v Horjul, a ne?
(se opravičujem, če sem prehitro sklepala). Kot sem rekla, te ne poznam, ampak si mi nekako blizu!

Anonimni pravi ...

No jaz pa ne vidim nežno, rožnato, mehko in toplo. Vidim rjavo in še vse kaj drugega zraven. In rjave ne maram. In ni mi zato ni treba razmisliti o sebi, ker vidim nežno, rožnato, mehko in toplo vse povsod drugje.
Mislim da ste nekateri izgubili stik z realnostjo. Ona se s poslom ukvarja porofesionalno, mi/vi pa ji s svojimi prispevki to omogočamo/te. Veliko je anonimnih posameznikov, veliko bolj rožnatih in mehkih, ki se predajajo povsem neprofesionalno pomoči drugim, pa naj si bodo to živali ali pa ljudje. In si morajo to omogočat sami in jim pri tem niti finančno niti drugače nihče ne pomaga.
Zaslepljenost škodi. Škoda te je. Snemi kdaj pa kdaj rožnata očala in poglej skozi realna. ;)

mravljica :: little ant pravi ...

Kako lepo. Izdelki, misli. Rada preberem tvoja spletanja - včasih so tako daleč od mojih, včasih pa takšna kot bi jih napisala jaz.

vixi pravi ...

:) Maja, res bi težko trošila zase, a z enim dobrim bingo dobitkom, bi se lahko pa tudi jaz posodobila (oz. končala nedokončano).

Mravljica hvala :)

Anonimni, v osnovi zapis ni bil namenjen Poloni in hecno se mi zdi, da te je ta vrstica tako zelo zbodla. Bila je samo moj komentar na njeno delo v sklopu s ploščicami, ki so bile tokrat narejene za Horjul. Mogoče samo potrjuješ mojo opazko z ogledalom (če si jo prav razumel/a). Ker se zelo načelno držim tega, da si mnenja o ljudeh izoblikujem izključno po lastnih izkušnjah, bo zmerjanje z zaslepljenostjo težko spremenilo moje mnenje. Ne poveličujem je in nikjer ne vidim napisano, da je edina, le cenim jo.
Rožnata očala so se mi razbila že pri trinajstih in od takrat sem precej staknjena z realnostjo.

Zofija pravi ...

Wau, tvoja mama je čudovita :) in Maria tudi ;)
ja, prav tako si predstavljam...v točno takšni oblekici....

Anonimni pravi ...

Se opravičujem, morda je šlo le za nesporazum. Me je zbodel stavek o ogledalu in razmišljanju o sebi. Morda narobe razumljen.
Včasih se mi zdi, kot da v tej državi ne vidimo nikogar drugega več, ki bi naredil kaj dobrega, pa temu k sreči ni tako.

Bonny pravi ...

Sem že pobrisala komentar, pa se moram vseeno oglasit. Pred novim letom se ljudstvo razdeli na dva dela, vsaj tako se mi zdi. Nekdo vrže kost/misel o zapuščenih živalih, ki jo ostali napadejo kot za stavo. Ravno včeraj sem poslušala radijsko oddajo, kjer so pljuvali drug po drugem.

Mogoče jaz pri svojih 25-ih še vedno nosim rožnata očala, ampak tudi če ne gledam skoznje, ne morem videti drugače. Pogled na mojo kepo dlak mi da toliko moči in ljubezni, ki je s pogledom na zagrenjenega soseda, ki mu bi verjetno padla krona z riti, če bi pozdravil, ne bom nikoli dobila. To je tudi ena izmed nalog živali. Naša pa je, da zanje skrbimo. In za tiste, ki so ostali sami, hvalabogu, da imamo nekoga takega, kot je Polona/Jana/Mojca.

Jana pravi ...

Vixi, ploščice so fenomanalne; tako nežne, polne duše, sporočil...vedno mi prinesejo nasmeh na obraz, ko jih pogledam.

Nikoli mi ne bo jasno, kako lahko nekdo zapusti žival, ko ti le ta nudi tako veliko brezpogojno ljubezen, ogromno sreče in veselja. Zato, kapo dol vsakemu, ki je pripravljen pomagati tem uboščkom, ki so jih lastniki zavrgli kot rabljeno pločevinko v koš za smeti.

Tinka pravi ...

Prečudoviti izdelki. Vse pohvale!

Diane Duda pravi ...

I love your sweet characters. :)