petek, 17. oktober 2008

Konec sveta

O koncu sveta, se veliko govori zadnje čase. Govori se v medijih, v verskih skupnostih, včasih pa o tem govorijo čisto običajni ljudje, na kavi, ali pa ko pridejo domov, da mi lahko pokvarijo že tako slab teden do konca in verjetno tudi prihajajoči vikend. Mogoče je namen samo, da se pobijeva med sabo preden svet pobije naju.


Kakšnega pametnega nasveta nimam, mislim da konstruiranje barke ne bo pomagalo, prav tako ne betonski bunkerji, še manj pakiranje kovčkov in čakanje na pomoč iz vesolja. Po mojem mnenju in kljub moji veliki želji da bi to doživela, konec sveta ne bo izgledal spektakularno, kot naprimer ultimativni in zadnji največji ognjemet. Konec sveta se konec koncev dogaja vsak dan, za vsakega ki danes umre, jutri sveta ni več. Konca sveta kot takšnega pa nekako ne vidim, zaradi zlorabe besedne zveze je zadeva razvodenela in postala nekako demode, svet se pa še kar vrti. Velike grožnje se spremenijo v mirovna pogajanja in svet se spet vrti. Tik pred propadom borze, index nekoliko trzne v plus in svet se spet vrti.


Konec človeštva, je seveda povsem druga zadeva. Morda se nam zdi, da smo pametni in veliki, pa smo povsem nemočni, če se praoblika življenja odloči, da bi ona rabila ves ta prostor, ki ga zasedamo. Neumni, nerazumni in povsem nedovzetni za pogajanje, virusi ne sprašujejo. Ti bi znali sfrizirati svet po svoje. In po svoje bi me strašno zabavalo, če bi lastnike strašnih civiliziranih nuklearnih orožij pobila malce mutirana gripa. Precej nespektakularno in dvomim, da bi Bruce Willis dovolj hitro odkril cepivo, ki bi rešilo svet...


Iz mene seveda govori virus, virus, ki mi je zagrenil zadnji teden življenja in še vedno nisem v redu. In če ne bi bilo poročil in neverjetno zagrenjenega sostanovalca sploh ne bi opazila, da živim takorekoč na robu preživetja. Težko je razmišljati o tem kako bi imel čim bolj polno rit, če se trudiš v sebi obdržati vsaj grižljaj prepečenca.



In kako majhno in nepomembno se ob vseh teh velikih stvareh ki nam grozijo, zdi dejstvo, da mi je bila cel teden v edino uteho in zabavo skicirka, das masa in čopiči. Ah, neznosna lahkost bivanja...

Resno, kako zelo zanič je urejevalnik za slike v Bloggerju!?

7 komentarjev:

Darja pravi ...

Smisel življenja je ležanje na plaži z možgani na off in čivavo na plaži ....

Jutri gram na morje in ne bom razmišljala o koncu sveta ampak o furi, jesenskem soncu, moji najljubši kolesarski furi po gričkih Istre, o grabljenju listja in ostalih malih stvareh...

Avena pravi ...

Lahko, da je urejevalnik zanič, glavno, da so slike dobre.
By the way, kaj se pa z mojo dogaja???

vixi pravi ...

Darja uživaj in pozdravi mi morje :)

Avena, tale moker maček na drugi sliki je "tvoj", te pa čaka tudi na mailu :D

Moni pravi ...

Kot vedno narediš fantastične ploščice! Lp, Moni

Bonny pravi ...

Oh ja, blogger in slike - nič kaj prijetna zadeva. Meni trenutno ne dela niti povečava, če kliknem nanjo, tako da sem srečna že, če mi sliko sploh objavi.

spela pravi ...

Vixi, ti si pa tako pridna! Iz kje jemlješ energijo?

Ploščice so še bolj fantastične in zelo mi je všeč tvoj napredek v barvanju (ali pa je to drugi stil? :$). Sonček na prvi ploščici je zelo posrečen, fino si se spomnila, ko si naredila izbočenega.

Maja pravi ...

Vedno rada prebiram tvoj blog! Tvoje ploščice so čudovite! Vsakič sem radovedna, če boš kaj napisala, da so zašle na poličko kakšne trgovinice... Bom tam med prvimi!!