petek, 29. avgust 2008

Časa ni. Dobesedno.

Pa je teden naokrog. Sem v zanikanju obstoja časa. Sem tudi v zanikanju obstoja nezlikanih cunj, nepomitih tal in hišnega prahu. V mojem svetu tega ni in tako zelo si želim, da tega tudi v resničnem svetu ne bi bilo. Smisel zlikanih cunj mi je tako neznan že od nekdaj. Sploh mojih cunj, ki tudi po likanju večinoma izgledajo kot bi likalnika nikoli ne videle.

Kljub temu da izgleda kot bi bila v stiski s časom, sem naredila kar nekaj novih zadev. Večina njih je botrovala čisto resnemu kinkanju za mizo v službi. Od kar moram pri prijavi v spletne aplikacije pri letnici rojstva že krepko premakniti drsnik, mi slabih pet ur spanja ni več dovolj. Bom povedala še drugače, spanje do petih, mi ni dovolj.

Nikjer nisem povedala, da so vixtinski obeski narejeni iz das mase. Niso kamenčki, lahki so. Obešalce je zvito iz 0.8 mm žice in vgrajeno v maso, da se notri zasuši, brez lepila torej. Mucice rišem po vseh vogalčkih svoje skicirke in jih preden vzamem čopič v roke, prej s svinčnikom narišem tudi na obeske.

Kupila sem si nov 00 šopič in upam, da bom s tem dobila boljši, natančnejši rezultat, koneckoncev so nekateri čopiči z mano še iz časa moje nedolžnosti in mislim da je čas za njihovo upokojitev. Najboljši so zagotovo retuširni čopiči, tisti s katerimi so se popravljali negativi [negativ/film je zadeva, ki je bila v fotoaparatih še pred čipom]. S skorajšnjim izumrtjem filma so nekako redka vrsta tudi retuširni čopiči, saj jih verjetno uporabljajo le še nori in čudaški umetniški fotografi, da z retušo na film ustvarijo kake odbite efekte - seveda morajo na veliko napisati da gre za ročno tehniko retuširanja saj drugače vsi mislijo, da je narejeno v Photoshopu...

S starim čopičem sem nazadnje pobarvala še tele tri junake ter jih poimenovala Ben, Lilly in Šime.

Zavoljo milega naročila sem celo v roke vzela žico in skrivila tale komplet


Tudi ploščice sem se trudila narediti na zalogo. Vsaj deset. Trenutno imam spet samo tri brez lastnika in pet se jih suši še ne pobarvanih.

Takole izgleda skica in končni izdelek narejen po skici. Ploščici sta za darilo dvojčkoma, za krst.

Za cat in dog loverje

Kuhinja, za katero me je imelo, da bi jo obesila kar na svoja vrata. No, pa že visi pri Katji.

Kovačeva kobila ostaja brez vseh ploščic in s kupljenim lesenim napisom "TOILETE" na vratih stranišča.

4 komentarji:

vixi pravi ...

Bom kar sama prva komentirala - oblikovanje besedila in fotografij v Bloggerju SUX! Grrr...

spela pravi ...

Vixi, ti znaš človeku še pri tako slabem dnevu spraviti nasmešek na obraz. Sem se morala nasmejati takoj, ko sem začela brati tale tvoj vnos.

Tvoje umetnije iz Das mase so, čeprav vsakič mislim da je to nemogoče, čedalje boljše. Sem se ta teden malo potepala in se pri obiskih raznih ateljejev, ki so sedaj aktualni v obmorskih krajih, vsakič spomnila nate. Bi blestela nad vsemimi.

vixi pravi ...

Špela hvala, moram priznati, da si ti že samo s svojim komentarjem naredila isto.
Na pa imam spet tisti bebast nasmešek, tako značilen za udeležence internetnih chatov :D

Maja pravi ...

Uf Vixi, si pa bila spet pridna. In se strinjam s tem, kar ne napisala Špela. Tudi mene si nasmejala. Morda pa bi morala tudi ti sama kdaj napisati pravljico in jo ilustrirati???